Da starih zamer ni težko pogasiti, ko gre za denar, so z lansko turnejo po Sonisphere festivalih dokazali štirje velikani trash metala, ki so se še pred nekaj leti medsebojno obkladali z žaljivkami, grožnjami in občasno tudi pestmi.
Glavni badboy trasha, frontmen Megadethov Dave Mustaine, se je v zadnjih letih resda precej umiril, našel boga, opustil mamila in pijačo ter nasploh postal prijazen fant iz soseščine, za katerega bi vsaka babica pripomnila kvečjemu to, da bi počasi lahko šel k frizerju. Glavni kamen spotike, torej Daveov predolg jezik, je tako izločen iz igre, fantje pa ga končno žurajo skupaj po odrih.
Megadethe smo lani sicer že videli tako pri nas kot tudi v Zagrebu v okviru turneje ob 20-letnici njihovega najboljšega albuma Rust in Peace, ki je bila nekakšen butični poklon dolgoletnim fanom benda, saj so igrali predvsem po manjših dvoranah in klubih, kjer je bilo prostora le za dobrega jurja obiskovalcev.
Posebnih obletnic tokrat niso praznovali, tako da smo upravičeno pričakovali in dobili precej bolj običajen koncertni dogodek v za kalibre takega kova bolj klasičnem okolju – zagrebški Areni. Tokrat ne v solo izvedbi – pravi headlinerji koncerta so bili pravzaprav Slayerji, ki so z Megadethi po turneji velikih štirih še malo skupaj zakrožili po Evropi, zdaj, ko so bojne sekire med člani obeh bendov zakopane.
Takoj ob prihodu v Areno je bilo jasno, da bomo Megadethovci tokrat v manjšini – v množici črnih majic obiskovalcev so prevladovale tiste, ozaljšane s Slayer logotipom. Predskupino, zagrebški bend Malehookers, je večina žal ujela šele v zadnjih zdihljajih, saj se je dvorana pričela spodobno polniti šele, ko so bili Megadethi z eno nogo že na odru.
Megadeth še niso za v koš
Dave in druščina so pokazali, da kljub že skoraj 30-letnemu stažu še niso za v koš. Mogoče je jeze na odru malo manj kot včasih, ampak vidi se, da fantje še vedno uživajo in dajo vse od sebe, ko so pred publiko. S setlisto niso razočarali – razen morda tiste, ki so pričakovali kakšen komad več z zadnjega albuma Endgame (slišali smo le 1320 in Headcrusher).
Deležni smo bili nekakšnega "Best of" njihovega repertoarja, celoten koncert pa bi bil lahko tudi daljši, saj so z odra pobegnili že po dobri uri igranja in kratkem bisu, v katerem so zaigrali le Holy Wars.
Slayer žagali brez oddiha
Če so se Megadethi odločili za skoraj nostalgičen sprehod po svojem ustvarjanju, pa so že prvi toni Slayerjev nakazali, da v drugi polovici večera časa za oddih ne bo. K temu so pripomogli tudi tonski mojstri, ki so nizke tone privili do nerazumne jakosti, tako da se je dvorana dobesedno tresla.
Zbrane množice to sicer ni motilo, saj je bil koncert od World Painted Blood do Angel of Death brezkompromisen. Precej obiskovalcev je Megadethe verjetno kar preskočila, saj je bila gneča v dvorani precej večja kot prej. Po resnem uvodu v večer se je s Slayerji začel totalen žur: Tom se je na odru pričakovano precej bolj trudil koketirat s publiko od Davea pred njim (in se naučil celo nekaj hrvaških fraz), pa tudi glasba Slayerjev je precej bolj primerna za skok v mosh pit.
Da je bolnega Hannemana na kitari zamenjal Pat O'Brien iz Cannibal Corpseov, se ni opazilo, koncert je v svojem divjem tempu tekel kot namazan, le občasno pa ga je prekinil kakšen »počasnejši« komad, med katerimi seveda ni manjkal Seasons in the Abyss, brez katerega si pravega koncerta Slayerjev ne moremo predstavljati.
Tandem metalskih legend na odru je bil vsekakor vreden svojega denarja, oba benda pa sta, vsak na svoj način, dokazala, da nikakor še nista za odpis. Na račun smo prišli tako ljubitelji enih kot drugih, verjetno pa je vsak pri sebi vsaj nekajkrat pomislil, da bi bilo mogoče celo bolje, če bi nastopili vsak zase in tako podaljšali čas, ki sta ga benda preživela na odru. Ampak potem večina verjetno ne bi videla obeh.
