Letošnji reggea festival pri Tolminu nam je ponudil nekaj novosti v obliki večjega števila stojnic, delavnic in policajev, ki so poskrbeli za rahlo razburjenje, saj so opravili nekaj preiskav, ki jim je sledila zaplenitev najdenih ilegalnih substanc.
Vonj po marihuani pa je kljub temu vse dni veselo krožil po zraku.. Da je ostal festival na stari lokaciji smo bili vsi neizmerno veseli, saj občutka poplesavanja ob sotočju Soče in Tolminke ob zgodnjih jutranjih urah ne mores kar tako nadomestiti. Občutek zgodaj zjutraj, ko se ob zvokih tega ali onega sound systema, še zmačkan od prejšnjega dneva, vržeš v ledeno mrzlo Sočo pa je tudi nekaj posebnega. Omeniti je treba, da so bili letos tudi WC-ji proti običajnim pogojem bolj čisti, manjkalo pa je tušev. Kamp se je iz prvotnega notranjega zdaj razširil že na kar obširno okolico, kar priča o vedno večji udeležbi na festivalu.
Kar se tiče koncertov, so se dogajali vsak dan od sedmih zvečer pa do dveh zjutraj, medtem ko so ob sotočju različni sound systemi cel dan in celo noč skrbeli za tiste, ki so jim koncerti pustili dovolj energije za plesanje do jutra. Čez dan pa so ustvarjali prijetno atmosfero za poležavanje (in kopanje) ob kot vedno mrzli Soči.
Koncertni spored je obsegal po štiri koncerte na dan, izbor je bil posrečen, predvsem pa raznolik, saj niso bili zastopani le reggae zvoki, ampak smo poleg reggaeja in pričakovanega duba, dancehalla in podobnega slišali tudi ska, dnb, rap in delčke drugih zvrsti.
Prvi dan (četrtek) se je začel s hrvaško skupino Brain Holidays, ki so jim sledili naši Siti Hlapci ter nemški Headcornerstone. Skupine so ljudi primerno ogrele, vendar se je videlo, da večina čaka na nastop jamajške roots reggae skupine Culture, ki je veljala za eno od zvezd festivala. Vzdušje je tako polagoma naraščalo do njihovega nastopa, ko so jih oboževalci burno sprejeli in noreli z njimi vse do jutra.
Drugi dan se je že začel udarno, saj so bili prvi na vrsti slovenski Pokerheads, odličen ska band, ki je poleg živahnih ska ritmov pomešanih z reggaejom, postregel tudi z enim boljših nastopov festivala. Fantje so med nastopom kar 'pobegnili' z odra in se skrili med občinstvo, zaplesali z nami in se nato vrnili na oder in skupaj še proslavili rojstni dan enega izmed članov. Žal pa je bil nastop krajši, kot je bilo predvideno, saj so zaradi tehničnih težav začeli kasneje, podaljšati pa ga niso smeli. Tudi druga skupina, belgijski HUMb, so pustili dober vtis. Skupina je po stilu podobna našim Moveknowledgement, le da jih le ta prekaša s pevko in mc-ju. Kljub temu nastop HUMb ni zmanjšal vzdušja, ampak je skrbel za nadaljne poskakovanje in miganje. Ko pa so stopili na oder Golem System iz Argentine/Španije, se je zabava povsem razživela. Poleg živahnega reggae-dub-dance-... glasbe je navdušenje zbujal tudi njihov pevec, ki na odru ni bil pri miru niti sekundo. Super! Večer (noč) se je umiril z Natural Black (Jamajka) in Artikal Crew (Francija), ki so v reggae ritmih zaključili definitivno najboljši dan festivala.
Sobota je veljala za D-dan Riversplasha in to zaradi nastopa Juliana Marleya, sina vsem znanega Boba Marleya, kar se je videlo tudi po množici obiskovalcev - pod odrom se je v primerjavi z drugimi dnevi nabrala kar precejšnja gneča. Kot prvi se je na odru pojavil Rambo Amadeus iz Črne Gore, posebej za ta festival pod imenom R.A.S.M.C. & Mutant Trance. Tokrat bolj v reggae vodah je ljudi bolj kot do plesanja pripravil do smeha s svojimi novimi, pa tudi starimi, predelanimi komadi (največ navdušenja je požel Balkan Boy). Sledili so mu Fake Orchestra, slovenska 11 člana zasedba, ki poleg dveh pevk in sedmin instrumentalistov vključuje tudi dve plesalki, ki sta dali celotnemu nastopu dodatne razsežnosti. Skupina je s svojimi priredbami ljudskih pesmi požela navdušenje vseh prisotnih. Kot tretji so nastopili brazilski roots reggeajaši Djambi, ki so s svojim temperamentom poskrbeli za ustrezen uvod v nastop Juliana Marleya. Juliana smo morali sicer malo čakati, a ko je prišel na oder se ni videlo, da bi mu kdo kaj zameril. Kljub pričakovanjem se preveč naslanja na očetovo slavo, kar se predvsem pokaže v zadnjem delu nastopa z venčkom njegovih zimzelenih hitov.
Na zadnji dan festivala je bilo prizorišče že malce izpraznjeno, kar pa nas ni niti malo motilo, saj smo imeli tako dovolj prostora za veselje, ki smo ga občutili. Nedelja je bila namreč dan, ko so nastopili italjanski dub-reggeajaši B.R. Stylers, moji favoriti na tem festivalu, ki bi jih moral spremljati še Prince Alla, a je iz neznanih razlogov odpovedal. Koncert ni bil zaradi tega niti malo oškodovan, saj smo lahko uživali v spretnostih basista Paola B in izvrstnem petju pevke Michele Grene. Nastop je bil kar prekratek, pevka je s publiko vzpostavila pristen kontakt, videlo se ji je, da nastopa z veseljem, a na žalost smo bili tudi tu upravičeni le do enega bisa. Pred B.R.Stylers smo lahko videli tudi Francoze Dubians, katerih glavna atrakcija je bila pevka s čudovitim glasom, pred njimi Italjane Dubital in Bomba Bomba, ki so bili sicer glasni in poskočni, a niso pustili posebnega vtisa in pa Dub Rebellion iz Bosne in Hercegovine v sodelovanju z Jamajko.
Poleg koncertov je seveda stalno potekalo dogajanje na malem odru pri sotočju, kjer so se na nekaj ur menjavali razni sound systemi. Kot že lansko leto sta bila tudi letos moja zmagovalca Prince Alla (Jamajka) in Usher Selector (Švica), je bilo pa tudi mnogo ostalih dobrih nastopajočih, vendar mi vseh ni uspelo obiskati.
Muki
foto: Domen
