Tudi letos smo bili lahko priča edinemu slovenskemu reggae festivalu, ki sliši na ime Soča Reggae Riversplash. Zakaj bi se vozili 200 km stran v bližnjo Italijo, če lahko podobno doživimo kar v rodni deželici? Napovednik je izgledal podobno kot za Sunsplash, le skupine so bile malce okleščene. Čakalo naj bi nas kar nekaj delavnic, dobra hrana, raznovrstne stojnice. Na samem kraju dogodka pa je bilo bolj malo za počet.
Slab občutek glede festivala v Tolminu je morda povzročil tudi direkten preskok s Sunsplasha. Vse skupaj je stalo na bolj rahlih temeljih. Kamp je bil poln že v četrtek zvečer in naknadno noter niso več spuščali, zato so si morali ostali šotore postaviti pred kampom. Na travniku pred samim prizoriščem je v soboto stalo več šotorov kot pa jih je bilo v notranjosti. Tisti, ki so prišli prej so se lahko poslužili goste sence, ki jo je cel dan nudil gozdiček, sredi katerega je bil postavljen manjši oder in dva velika zaslona. Za tako majhno prizorišče je bilo ljudi veliko preveč, zato bi organizatorji morda naslednje leto lahko prostor razširili. Varnost je bila povečana. Varnostniki so neprestano pregledovali zapestnice, ki pa so se letos večkrat strgale.
V petek smo po dvourni zamudi končno pričakali Gentlemana. Pred odrom je občinstvo norelo. Ambient je bil čisto drugačen kot v Italiji. Čeprav ga je večina poslušala kar pred šotori, ker so noge postale pretežke, da bi prišli do odra, smo se stiskali kot tune in občutek ni bil prijeten. Koncert je bil dober, ampak me Gentleman s svojo predstavo ni ravno presenetil. Nekaj povprečnega. Tudi ozvočenje je bilo za evropske standarde bolj slabo, za slovenske pa zadovoljivo. Vročina me je zdelala, zato sem kmalu po koncertu lačna zaspala. Senca pa nudi hlad podnevi in ponoči. Drugič se bo treba topleje obleči.
Za hrano ni bilo dobro poskrbljeno. Čeprav si lahko šel zjutraj do mesta v trgovino, kamor te je za 50 sit "zategnil" tudi reggae bus, si si občasno zaželel topel obrok. Zgoraj so ponujali pleskavice, ražnjiče, pomfri ter sendviče, spodaj pa je kraljevala arabska kuhinja. Obroki v arabski kuhinji so bili za 500 sit veliko premajhni, zgoraj pa smo vegetarijanci opleli. Več sreče prihodnjič.
Različni so tudi obiskovalci. Na naš festival pridejo slovenci iz vseh vetrov, ne zaradi reggaeja, ampak zato, ker jim nihče ne teži in lahko počnejo svoje stvari v miru, brez policajev, ki bi jim stali za vratom. Dejansko drugega tam podnevi ni. Lahko cel dan kadiš pred šotorom, saj drugih dejavnosti ni. Mislim, da sem enkrat vmes opazila slikarsko delavnico, bobnov pa ni bilo slišati.
V ponudbi koncertov letos ni bilo kaj pretresljivega. Poleg Gentlemana še Sestre in pa Eyesburn. O Eyesburnih smo govorili že pri Roni Sizeu. Tokrat so udarili bolj počasno varianto. Večinoma so vsi izvajalci igrali preveč počasen reggae ali pa so se obesili na kitare in vžgali cel gozd. Neke vmesne, bolj reggae-ska variante, pa letos ni bilo slišati. Ob Soči so kraljevali Sound Systemi. Eden najbolj pričakovanih je bil verjetno Mad Professor, ki je pripravil odličen show. Nasploh so "spodaj" bolj zasrbeli podplati, tudi ob klasikah Boba Marleya, vendar je MC občutno pretiraval in s "sirena" zvoki so pokvarili skoraj vsak korak.
O WC-jih sploh ne bi izgubljali besed. Naj povem le, da so zelene "kištice" že dolgo iz mode in da si človek kdaj pa kdaj zaželi tudi spodobnega tuša.
Ne razumem tudi funkcije 24h-nih prižganih reflektorjev ob poti do Soče. Saj res, da imamo veliko elektrarn, ampak malo bi pa vseeno lahko pazili.
Organizacija je bil boljša kot v čisto prvih letih pa vseeno ne dosti dobra, da bi zadovoljila malo bolj zahtevnega (beri: prisebnega) obiskovalca. Kljub temu so se slovenci in tujci, kot je izgledalo, veliko bolj zabavali kot v Italiji. Veliko je k temu pripomogla tudi odlična lokacija in osvežilna Soča, ki je marsikomu pognala kri po žilah s svojimi 11°C. Po vodi so leteli frizbiji in kanuji. Za razliko od prejšnjih let se je kar dosti obiskovalcev okopalo v ledeni reki in so se ob tem še zabavali.
Slovensko občinstvo je nasploh znano kot dobra publika. Očitno se znamo vživeti v vsako situacijo in uživati v glasbi, okolica sploh ni pomembna. V pričakovanju novih dogodivščin in novih organizatorskih presenečenj se veselimo festivala prihodnje leto.
foto: Muki & Mihc
