Zanimivo, da se tudi v Srbiji ne morejo zediniti o mnogih zadevah, ena od njih je očitno tudi moda. V Beogradu se je odvijal Belgrade Fashion Week oziroma originalno »Beogradska nedelja mode« točno v enakih dneh kot edini licenčni Fashion Week v Srbiji, ki so ga poimenovali Serbia Fashion Week in je bil organiziran v prostorih novosadskega sejma.
Mene so povabili na zaključni dan Serbia Fashion Week v Novi Sad, ki je bil v ponedeljek, 27.4.2015. Sicer se je začel že šest dni prej, tako da se je v vseh dneh zvrstilo cel kup modnih kreatorjev. V ponedeljek sem si ogledala tudi kreacije Visoke šole za modni dizajn, izmed katerih je najbolj izstopala mlada kreatorka Ana Tara Radonjić, ki sem jo osebno spoznala. Skromna in lepa mlada ženska, ki je rekla, da ji je bilo tako nerodno priti pred nas publiko, da se je ob koncu defileja njenih manekenk zgolj prišla poklonit in je zopet hitro izginila za oder. Gneče, ki je redna spremljevalka naših Fashion Week dogajanj ni bilo, organizacija je tekla dokaj gladko. Hostese so nas pospremile do naših sedežev, za vsako skupino kreacij pa smo morali zapustiti dvorano, pa se nato čez približno pol ure vračati nazaj. Malce hecno, a tako je pač bilo.
Poglede so bolj kot manekenke na modni brvi vlekli srbski modni guruji in blogerke, ki so seveda sedeli v prvi vrsti in se nastavljali objektivom fotoaparatov. Skoraj vsi so imeli nabuhle ustnice od raznih filerjev in (verjetno) botoksa, tako da so delovali kar malce nerealno in zelo izumetničeno. A jih je bilo zelo zabavno gledati, kako so sami sebi najbolj pomembni. In prav je tako. Največja 'faca' je bil modni kritik in so-organizator Serbia Fashion Week-a, bloger na The Fashion Insider, Marcellous L. Jones, ki je imel s seboj vedno svojo psičko pasme Jack Russel. Je tako navajena na hrup, glasbo in lepa dekleta, da mu je mirno dremala v naročju.
Kar smo videli, je bilo korektno, pa nič kaj več od tega. Sama sicer nisem neka modna poznavalka, se zadnjih nekaj let udeležujem naših tednov mode, jo z veseljem spremljam, ne modrujem pa kaj preveč v smislu, kaj bi nosila in kaj ne. Poanta tednov mode povsod, ne zgolj pri nas ali v Srbiji je pokazati, kaj je »in« in kaj ni ter da se kupci in kreatorji zmenijo za posle. Ker – biznis je biznis, sploh modni!
Še posebej mi je bil zabaven zaključek. Jones je na modno brv povabil vse tiste, ki so v zaodrju skrbeli, da je vse teklo kot namazano, ne zgolj hostes, temveč so na oder pritekli frizerji z laki za lase v roki, pa so pršili po nas obiskovalcih, pa vizažisti, pa člani organizatorske ekipe in jih je bilo res veliko. Lepo je bilo ploskati ne zgolj modelom, ki nosijo takšne in drugačne kreacije, temveč tudi vsem podpornim ljudem, brez katerih ne bi bila mogoča izvedba takega projekta.
Ob tem prijetnem dogodku sem razmišljala, zakaj se ne bi med seboj vabili modni kreatorji iz držav bivše Jugoslavije? Za sestri Proković vem, da sta predstavljali svojo kolekcijo točno na temle Fashion Week dogodku in tudi na ljubljanskem tednu mode sta dokaj redno prisotni. V nedeljo je v Novem Sadu svoje zamisli pokazal tudi Miro Mišljen. Lahko bi jih bilo več.
Povzetek: prijeten dogodek. Imela sem občutek, da mnogo bolj sproščen kot sem navajena z naših tednov mode. Zanimivo je bilo, da po zaključku predstav niso nikjer lovili znanih obiskovalcev, da jih postavijo pred kamero ali objektiv fotoaparata kot je to pri nas, ni bilo nobene gneče, kaj hitro so se vsi razšli in s tem je bilo konec Srbskega Fashion Week-a.
