V torek je tudi slovensko občinstvo na domačih tleh končno bilo deležno svetovne glasbeno-gledališko-plesne atrakcije. Odzivi občinstva so bili pozitivni, navsezadnje tudi zaradi interaktivenega značaja predstave.
Osemčlanska zasedba šestih fantov in dveh deklet si je po včerajšnji predstavi najprej pred občinstvom odprla malo pločevinko štajerskega piva, nato pa po vsej verjetnosti odbrzela pod tuš. Performance od nastopajočih namreč zahteva polno merico odlične fizične pripravljenosti.
Estetiko hrupnega ritma zasedba raziskuje na osnovi eksperimentiranja in izvabljanja zvokov in ritmov iz vsakdanjih predmetov, ki jih najdemo "pod pultom". Začeli so z metlami, končali pa s trash izvedbo urbanega ritma z aluminijastim kubanskim prizvokom. Vmes so peli Zippoti, škatlice in nepogrešljive šumeče vrečke. Vseeno - če ni pri roki niti vrečka, je lastno telo nepogrešljiv in zadosten inštrument.
Po dramaturški zasnovi se predstave med seboj kljub različnim zasedbam, ki delujejo predvsem po ZDA in Z Evropi, ne razlikujejo. Spodaj podpisana sem imela priložnost ogleda predstave čez lužo pred slabim letom - Ljubljana je bila deležna podobnega nastopa zasedbe Stomp, vsaj kar se tiče osnovnega scenarija same zgodbe. Izvajalci posedujejo toliko umetniške svobode, da si lahko privoščijo izvajanje individualnih ritmičnih in komičnih točk. Prav ta naključnost izvedbe ritmov in gest je svetla točka Stompa - gledalci padejo na spontanost, Stompovci pa začnejo z njo manipulirati. Plosk!
Odlična priložnost za spoznavanje vzroka in posledice zvokov in ritmov. Kupite si še tiste karte, ki so ostale, pa izveste o čem govorim.
