Obisk letošnega festivala nam bo žal ostal v spominu kot deževni dnevi aprila. Obiskovalcev to seveda sploh ni motilo, saj so pozabili na dež takoj ob prihodu glasbenikov na oder, ki so s prijajočimi ritmi in svojo energičnostjo pozibavali občinstvo v reggae ritmih.
Devetdnevni event se je začel v petek z zvezdami ne reggae, temveč ska glasbe, skupino Skatalites, ki so kljub svoji starosti živahno igrali in poplesovali po odru. Slišali smo lahko množico njihovih starih hitov, pa tudi precej, večinsko reggae publiki, manj znanih stvari. Prej in za njimi pa smo okusili prve reggae zvoke s skupinama Krikka Reggae in Morgan Heritage. Predvsem drugi so bili zelo dobro sprejeti in so nas dobro pripravili na sledeče dni.
Drugi dan je bil bolj v znamenju posameznih solo izvajalcev ob spremljavi skupnega benda. Prek Terra Sambe, Elijah-a in do Cali P-ja so se ljudje že toliko razživeli, da je bil nastop Spectacular-ja in Half Pint-a že eno samo poskakovanje pod odrom, ki so ga izvajalci še podžigali s prekinitvami komadov med rastočim navdušenjem in ponovnimi začetki. A kljub veselju pred odrom se je prava zabava začela šele, ko so nanj stopili italijanski Sud Sound System. Ljudje, ki so na pamet poznali večino komadov so se ob domačinih popolnoma razvneli in bi bili pripravljeni celo noč ostati pred odrom in plesati, če bi le lahko. A koncert se je zaključil in dogajanje se je preselilo v dancehall šotor, kjer je do jutra 'razgrajal' Bass Fi Mass.
Prva nedeljska osvežitev (začela se je že bolezen zamujanja prvih koncertov iz takih in drugačnih razlogov, tako da Teho Tearda nisem videla) so bili Zion train, ki smo jih lahko videli lansko leto tudi na hrvaškem Seasplash-u. Kljub precej zgodnji uri so njihovi dancehall ritmi naredili svoje, pevka v zlatem, pevec v dežnem plašču, obadva poplesujoč po odru, sta povzročila, da je do konca koncerta le malokdo lahko stal pri miru. Lyricson in Natty King sta situacijo kar precej umirila s počasnejšimi skladbami, vendar so jima sledili Israel Vibration, najbolj pričakovani band tistega večera. Čeprav sta oba pevca že precej stara in sta prišla na oder na berglah, sta po svojih močeh, in to zelo uspešno, navduševal ljudi. Kot nasprotje njima je sledil energije polni Yellowman, ki je čez cel nastop skakal po odru brez prestanka in prepeval svoje uspešnice.
V ponedeljek smo na odru lahko videli kar precej 'zagovarjanja' svojih prepričanj v več kot samo besedah, to je kajenje marihuane na odru, ki je izzvalo precejšnje navdušenje med ljudmi. Tudi nastopi so bili bolj barviti, začenjši z Fantan Mojah-om v svoji beli uniformi, ki mu je sledil 'Jah Warrior' Chuck Fenda, ki je prepeval »…we are the people … we should show more love…«. Sedil pa je Anthony B, sicer tudi zvezda letošnjega Riversplasha. V svoji beli opravi, z nepogrešljivo paličico, s skakanjem in plesanjem je kar malo spominjal na voodoo čarovnika ter nalezel še nas, da smo do konca koncerta noreli pod odrom.
Naslednji dan je bil obarvan v reggae mavrico, saj nam je Jachoustix, sicer član zasedbe Hous of Riddim, postregel z mešanico reggae, ska in jazz-a. Njegovo navdušenje med nastopom in sporočilo »…love and rightousness…« sta zanetila vzdušje, ki je preko nastopa Tanye Stephens dočakal velika imena tega večera; Startime package v zasedbi Lloyd-a Parks-a, Frankie Paul-a, U Roy-a in Gregory-a Isaacs-a. Njihov koncert je bil sicer precej umirjen, stari reggae ritmi so odmevali po kampu, množica uspešnic, ki jih pozna vsakdo in prisotnost njihovih ustvarjalcev pa je pritegnila vse poslušalce.
Tudi sreda je bila porazdeljena podobno kot torek. Po nastopu Gialloman-a, Mono and Nikitaman-a ter 'živahnega starega dečka' iz Misty in Roots je sledil drugi skupek velikih imen in sicer pod imenom 5th Element so bili to Jah Mason, Anthony Cruz in Richie Spice. Že Misty in Roots so bili težko pričakovani, ljudje so si dajali duška z plesanjem, vžigalniki ob mirnih komadih in kombinacijo vžigalnika ter spreja ob bolj poskočnih. 5th Element pa so stopnjevali to navdušenje z izmeničnimi nastopi, vsak s svojimi komadi iz zbirke najboljših, tako da je kar težko reči, kateri je požel najboljši sprejem.
V četrtek je med najhujšim neurjem začela ogrevati publiko Zap Mama. Takoj je pokazala, da so ženske izvajalke pomemben del reggae glasbene scene. Sledil ji je Barrington Levy, ki je publiko pripravil, da je glasno prepevala roots ritme čez cel njegov koncert. V svojem repertoarju je postregel celo tistim, ki so si želeli mešanice soul ritmov. Z odra je odšel v polnih ovacijah kljub močnemu dežju. Večer se je nato nadaljeval na dancehall-u, kjer so vztrajni ostali tudi krepko čez 7 uro zjutraj.
Naslednji večer je začel koncerte Ken Boothe, ki je bil s svojimi rockstady in ska ritmi primeren uvod za Jimmy Cliffa. Čeprav je tudi on začetnik reggae glasbe, se mi zdi, da se publika ni ravno vživela v ska ritme. A vse to je popravil Black Uhuru, ki je s svojim poskakovanjem na odru prebudil tudi najbolj zaspane.
Zadnji večer se je kar trlo obiskovalcev, ki so prišli samo za zadnji dan in večer se je začel v pričakovanju legendarnega drugega prihoda Jimmy Cliffa na oder v Ossopo. Ogrevanje se je začelo z Lucky Dube, ki je prejemal aplavze in spodbujevanja ne samo pred odrom, ampak po celem kampu, ki je ločen od prizorišča. Težko delo je čakalo nato Jimmy Cliffa, da s svojimi hiti povzdigne publiko še višje od njega. Seveda so vsi pričakovali take hite, kot je Reggae night, Many rivers to cross, itd. Izvedbo svojih skladb je mešal tudi z novejšimi reggae ritmi s pomočjo podmladka v svoji skupini. Pokazal se je tudi z igranjem na kitaro in malo razbijanja po bobnu. Odšel je z odra brez obvezne vrnitve, tako da je publika jezno izžvižgala prireditelje. Težko delo je nato imel Twinkle Brothers, ki je umiril publiko.
Po končanih koncertih na glavnem odru smo uspeli slišati tudi vsem znane B.R. Stylers, ki so odigrali večino skladb iz najnovejše plošče, seveda pa so publiko razveselili tudi s kakšno iz stare. Skupina iz sosednje Italije je pozno v noč pozibavala publiko v dub ritmu.
Dneve se je poleg koncertov lahko preživljalo ob mnogih delavnicah, kot je tradicionalni afriški ples, capoeira, učenje didjeridooja, bobnanje... Ni manjkal tudi vsakodnevni nogomet, kjer so se tekmovalci menjali in je lahko igral vsak. Čez dan je bilo prizorišče polno frizbijev, žog, poj in žonglerjev. Vsak dan je bilo tudi kakšno predavanje o spiritizmu, miru, o ohranjanju sveta... Za izmučene pa so poskrbeli z video programom. Po koncu koncertov pa so ljudje redno zahajali na dancehall, kjer se je dan tudi zaključil. Če pa si si zaželel kakšnih malo drugačnih ritmov, kot so se odvijali na glavnem odru, si lahko v ska-roots-reggae šotoru sledil raznim koncertom in sound systemom, naj omenim predvsem italjanske Ska-J, ki so prvo soboto kljub sporedu na glavnem odru privabili kar lepo število gledalcev in pa naše Rots in Session, ki so imeli postavljen tudi sound system cel čas prireditve. Poleg njih je bilo po glavnem delu prireditve postavljenih še več drugih sound systemov, poleg dancehall šotora še en manjši oder, na katerem so se med drugim pokazali tudi znanci iz Riversplasha 2003, Terrakota, ter celo morje raznih stojnic s hrano, pijačo, oblekami, bobenčki, lampijončki, kadilskimi pripomočki in še in še…
V vsakem primeru prireditev vredna obiska, za naslednje leto si želimo le malo več sonca!
Pišeta: Muki / Sebastjan Fabris
Foto: Muki / Domen Repnik