Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet, je popolnoma ženska zasedba štirih saksofonistk in bobnarke. Nepoznavalca (kot sem na primer jaz) dodatno preseneti dejstvo, da je tudi Billy Tipton bila ženskega spola. Saksofon pač ni tipično ženski inštrument in tako se je Billy Tipton lažje uveljavila pod moško krinko.
Vrle dame iz Seattla igrajo lahkoten jazz, ki poslušalca nežno zaziblje v rahlo poplesavanje. To vsekakor ni ultra hitro preigravanje alla King Ferus ali pa kakšno ušesom neljubo kruto eksperimentiranje. Skratka glasba primerna tudi za jazza nevajena ušesa. Pač pa so bili verjetno precej razočarani tisti, ki so pričakovali, da si bodo poleg ušes spočili tudi oči na brhkih ženskih telesih. BTMS Quartet namreč sestavljajo dame v že bolj zrelih letih, ki so prišle predvsem igrati jazz ne pa prodajati plate podivjanim adolescentom, kot se to dandanašnji počne v moderni pop godbi.
Kot predskupina so nastopili No Way iz Divače, ki so za razliko od zvezd večera povsem moška ekipa sestavljena iz treh saksofonistov, bobnarja, percussionista, basista in kitarista (iskreno upam, da nisem koga pozabil). Tudi njih sem slišal prvič in iskreno upam da ne tudi zadnjič. Fantje so s svojim bolj funky muziciranjem navdušili žal takrat še bolj maloštevilno pubilko in so v bodoče vsekakor vredni ogleda.
Kljub za študentski žep precej visoki vstopnini in dejstvu, da sredi tedna ljudje pač raje spijo doma (služba, pa predavanja, pa ...), se je v KUDu znašlo kar precej ljudi in mislim, da jim ni bilo žal. Če niste divji fan Cannibal Corpsov in prejšnjo sredo niste bili dežurni v nočni izmeni, je sigurno bil KUD najboljša opcija za prijeten večer v Ljubljani.