Pred vhodom se je kar hitro nabirala gruča ljudi, od najstnikov do starejših, ki so s polurno zamudo čakali na odličen ponaredek legendarne skupine, ki je, vsaj za večino oboževalcev, umrla skupaj z Jimom Morrisonom.
Po toliko letih pa je njihovim posnemovalcem vseeno uspelo zapolniti celo Cvetličarno, da je bilo v njej že težko dihati, še posebej v sprednjih vrstah, kjer so si ljudje brez zadržkov prižigali cigarete in kadili marihuano v nekadilskem prostoru.
Ker Jim pač ne bo vstal iz groba in nam ponudil še zadnji nastop, so bili The Doors Alive pravo nadomestilo za vrnitev v šestdeseta in vzhičenost, ki je za tisti dve uri, kolikor je trajal koncert, zajela dvorano.
Koncert se je začel z udarno pesmijo When the music is over, pri kateri se je pevec očitno šele začel ogrevati, vendar je bilo že takoj jasno, da ima talent in neko karizmo, ali pa je bila samo podobnost z Jimom tako očitna. Usnjene hlače, velik pas, razpeta bela srajca v hlačah, slavna Jimova ogrlica, vse je bilo na svojem mestu, zmotili so me edino njegovi lasje, za katere bi lahko porabil malo več pene za volumen. Očitno se ostali člani banda niso toliko posvečali videzu, saj nihče od njih ni spominjal na Robbyja Kriegerja, Rayja Manzareka ali pa Johna Densmora.
Vzdušje se je le počasi dvigovalo in po porazni izvedbi »The Spy« ni kazalo, da bi se Jimov duh želel prebuditi. Nežen in precej romantičen komad ni bil primeren za pevčev glas, ki so mu očitno veliko bolj ležali glasni, hitri in močni komadi. Gibi, ki so bili sicer precej identični Jimovim, so bili na začetku še nekoliko nerodni in nesproščeni in nekatere njegove znane izgrede je uporabil prekmalu, da bi prišli do izraza, tudi slavno dretje »I wanna see some action out there« ni doseglo svojega učinka.
Ne morem definirati trenutka, kdaj je prostor zajela evforija in premagala vsakršno napetost, ampak mislim, da se je zgodilo točno v trenutku, ko so slavni bobni John Densmora udarili po ritmu »Break on through« in kričanje veselja je skoraj preglasilo pevčev globoki glas. Bilo je, kot da bi zaprl oči in ko bi jih odprl, bi stal leta nazaj pred Jimom samim. Kretnje, mimika, glas, vse je izražalo njegovega duha, led je bil prebit in atmosfera je postala hipnotična.
Nekaj je bilo v njegovih modrih očeh, ki so postale skoraj tako magnetne kot glas, oponašanje indijanskega plesa ob ognju na odru ob dolgi inštrumentalni spremljavi, vkliki in kriki, kot bi prišli iz Jimovega grla samega, vse je bilo točno tam, kjer mora biti. Acid trip. Game called insane. Prince of Darkness. In besedila ... seveda sem že prej opazila, koliko bolečine je v njih.
Ampak ne vem, če sem jih kdaj tako začutila, kot takrat, skoraj pod odrom, ko so bobni udarjali s tako močjo, da sem čutila močno tresenje tal, ki se je prelivalo skozi telo. Ni bilo zaradi skupine same. Samo bilo je. Nekaj perfekcije je bilo še posebej na pesmi »Alabama song«, za katero bi rekla, da je bila najbolje odpeta, saj je najbolj ustrezala njegovemu glasu, ki je bil za odtenek močnejši in bolj globok od Jimovega.
People are strange, Back door man, The soft parade, Love street, Hello, i love you. In čisto proti koncu končno seveda Light my fire, ki je še dodatno pognala kri po žilah.
Punca poleg mene je omedlela, mislim da zaradi slabega zraka. Lenoben zvok pesmi The End je množico umiril, vendar v tisti znan, melanholičen učinek transa. Odlična interpretacija filma brez cenzure in pripoved Jimovega znanega monologa »The blue bus in calling us«, zadeto obešanje na mikrofon, vse je bilo na mestu, vse je bila nora igra. Koncert je bil končan.
Foto: Maja Dominič
