The White Stripes že vse, odkar sta vdrla na svetovno glasbeno sceno, zbujata dvome. V prvi vrsti, ali sta brat in sestra ali bivša zakonca? Sta na odru res sama? Ali res ona dva igrata to glasbo? Je vse skupaj zgolj nateg?!
Tisti, ki smo se v sredo, 6. julija zbrali v ljubljanskih Križankah, vemo odgovore na praktično vsa vprašanja – Meg in Jack White sta na odru – z izjemo v skladu z njunim splošnim imidžem oblečenih roadijev – popolnoma sama.
In sama igrata na vse instrumente in to nista zgolj boben in električna kitara. Tu se še pavke, na katere je igrala Meg, pa koncertni klavir in orgle, na katere je igral Jack, ki se je izkazal tudi kot virtuoz na velikanskih marimbah.
V njuni glasbi je moč slišati prav vse – od rocka, rock'n'rolla, punka, bluesa, heavy metala, jazza, bluesa do countryja. Človek ima včasih občutek, da ne posluša dueta, ampak kar celo, štiri, morda pet člansko zasedbo.
V malo manj kot poldrugo dolg nastop sta vključila pesmi z vseh svojih albumov, največje navdušenje in pomoč občinstva pa so doživele aktualna uspešnica Blue Orchid in skladbe s prejšnje plošče Elephant – I just don't know what to do with myself, The hardest button to button in odlična Seven nation army, kjer je do izraza prišla tudi zanimiva odrska scenografija.
Najslabši del koncerta je bil bržkone Jackov vokal, ki je bil nerazločen, popačen in prevečkrat izgubljen v energični instrumentalni zgradbi skladb, vendar večine to ni preveč motilo. Glasba, ki jo igrata, je tako neverjetno privlačna, spontana, energična in nepredvidljiva. In če k temu dodamo še podatek, da The White Stripes za razliko od drugih velikih glasbenih skupin nimata vnaprej določene set liste, ampak repertoar prilagajata glede na odziv občinstva za vsak koncert posebej…
Vsekakor iskren, preprost in vsemogočen rock'n'roll, če lahko tako označimo njuno raznovrstno zmes glasbe, ki je sijajno zaokrožila bogato koncertno ponudbo prve polovice letošnjega leta. Upam pa na skorajšnje ponovno slišanje The White Stripes, saj sta dokazala, da sta v tem trenutku med resnično najboljšimi rock skupinami.
Fotografije (c) Miro Majcen.
