MKNŽ se je ponovno izkazal kot najboljše slovensko ska zbirališče. Tako po ponudbi, ki zlepa ne usahne in je sestavljena tako iz starejših uveljavljenih veteranov do mladih upov, ki bodo ska smernice krojili v prihodnje, pa do hvaležne publike, ki se je za glasbene poslastice pripravljena zgrniti še iz tako oddaljenih krajev.
Ponedeljkov koncert (12.2.) je bil napovedan predvsem kot koncert Toasters, bežno pa je bila omenjena tudi predskupina King Prawn. V nekoliko drugačnem zaoporedju, kot so se zvrstili na odru, se najprej posvetimo Toastersom, za konec pa prihranimo presenečenje. Toasters so že ničkolikokrat obiskali naše kraje, verjetno pa ne bo manjkalo ponovnih priložnosti, ko bodo to še naredili. Tokrat so s seboj prinesli tudi dve slabi novici. Dodatno so potrdili, da je z delovanjem prenehala založba Moon Ska Records, ki jo je ustanovil Rob "Bucket" Hingley, še edini preostali prvotni član the Toasters, in je skrbela za popularnost ska glasbe zadnji dve desetletji. Druga pa, da je na meji ostal temnopolti član benda Jack Ruby Jr., saj ni imel urejene vize... Tako se je vloga glavnega vokala prenesla na Buckleta. Seveda so pred nabito dvorano MKNŽ-ja koncert vseeno odigrali.
Že takoj na začetku je Bucket prekinili nastop zaradi preveč "razgrete" publike, nato pa so nadaljevali v njihovem tipičnem stilu, kar jee nekoliko rutinsko predvsem s strani Bucketa, tako da se je glavno gonilo koncerta preneslo na novega mladega saksofonista, ki je prispeval nekoliko več svežine in razigranosti. Za glasbene sladokusce pa je poskrbel izposojeni ex-Scofflaws pozavnist Buford O' Sullivanom. Na koncu smo sicer dočakali še bis ali dva, a je vse skupaj le izpadlo nekoliko prekratko in preveč povprečno, razen seveda hitov, ki so ga dvigovali.
Zdaj pa se povrnimo na sam začetek koncerta h King Prawn, dokaj nezanemu imenu iz glasbenega sveta stare celine. Sicer so prvo ploščo First Offence pri založbi Words of Warning izdali že leta 1996, sledila ji je 2 leti kasneje Fried in London, lani pa so pri založbi Spitfire izdali trenutno zadnjo Surrender to the Blender. Seveda pa je pri obeh založbah vmes izšel še kup singlov. Na odrih pa se pojavljajo z večjimi in manjšimi bendi kot Slackers ali Capedown, ki so nedolgo tega obiskali tudi ljubljanske odre.
Skupina je zelo mešano sestavljena - lahko si izposodim citat "najlepša barva je prav barva mavrice". Tako v njej najdemo od aziatskega pevca Al Farabi Rumjen-a, ki je enako dober v rapanju, raggae vokalih ali pa hard core kričanju, do basista pakistanskega (?) rodu Barkin Barbar Lucka, ki na odru izstopa s pobrito glavo v kontrastu z izjemno košato brado in v tradicionalnem oblačilu in nakitu. Med njima tudi poteka glavni tok večera, ob sproščeno - zabavni komunikaciji s publiko pa tudi na mikrofonih.
Po približno polovici koncerta za nekaj časa zamenjata bas za mikrofon in obratno, glasbeni vplivi oz. zvoki na odru se mešajo od ska in punka do reggaeja, hip hopa in hard cora s posebnim poudarkom na dub-u, katerega basi so se neustavljivo širili po dvorani. Vse to mešanje niti slučajno ne izpade prenasičeno ampak se s spretnim prehajanjem med stili zaokroži v polno celoto. Z raznimi vplivi in eksperimentiranjem nekoliko spominjajo na kakšne Asian Dub Foundation, Fun da Mental ali Dub War. Prav tako so pri njih prisotna angažirana politična besedila. Še vedno pa jim je lasten svojstven stil z veliko razigranosti in humorja ... Koncert na odru so zaključili skupaj s Toasters, s katerimi so skupaj odigrali zadnjo pesem svojega dela večera.
