Tokrat smo za vas pripravili recenzijo koncerta legende ex-YU rocka ter zadnje čase vse bolj pogrebom in porokam predanega Gorana Bregovića. Za vas in za nas je mojstrovine The Big G-ja obdeloval Matjaž Ličer ...
Roko na srce - pri Goranu Bregoviću predskupine niso stalna praksa. Že pred koncertom sem vedel, da se s tremi vokalistkami, dvema tolkalistoma, klaviaturistom in one-man-pihalno sekcijo opremljeni DD SYNTHESIS niso po naključju znašli na odru skupaj z the-big-G-jem, da mi bodo pa tako zelo ugodni, pa nisem slutil. Ko sem po koncertu prijatelju omenil, da lahko trdno in brez sramu stojijo ob Bregovićevem boku, je ta pripomnil, da je Bregović pač trademark in da obstajajo tudi boljši praški od Persila. In nekaj je na tem. Dogajanje pod odrom ob večjem delu etno šopanja DD Synthesis-ov bi težko opisal drugače kot z besedami, da ga sploh ni bilo. Množica je mirovala v sedečem položaju ... dokler ni tako na okroglo pet komadov pred koncem njihovega nastopa prišlo do neverjetnega razvoja dinamike med prisotnimi. Iz meni nejasnih razlogov s(m)o sinhrono vsi skočili na noge in začeli djuskati. Saj ne da bi vedel karkoli o psihologiji množic, ampak tole je bil verjetno šolski primer nečesa, kar spada tja. Hja - množica je postala navdušena nad DD-ji in jim prislužila še bolj navdušujoč bis. Bravo!
And then ... we wait ... for the big G.
Na oder pridrobencljajo štiri vokalistke, nato pa še Orkestar Svatbe i Sahrane - Križanke znorijo!!!! UUUUUAAAAA!!!! Prvi inteligentno skupaj zliti balkanski ritmi se pomešajo s publiko ... nato pa na oder pricaplja Goran, ki res precej spominja na rahlo zanemarjenega, v belo oblečenega Gabriela Byrne-a z na prečo počesanimi štrenastimi lasmi, ki že lep čas niso naleteli na šampon. UUUUAAAAAAA!!!!
Le da Gabriel Byrne ne premore tistega z balkanskim melosom prežetega in na bosanskih vetrovnih travnikih uležanega nasmeha. Goran je zmagal. Ostro oko zlobneža bi hitro opazilo, da je the-big-G malce neprespan in da mu reflektorji, ki razlivajo belo svetlobo po njegovem že tako bledičnem obrazu, ne delajo nobenih uslug. To so bržkone opazili tudi svetlobni mojstri in ga nato (hvala!) začeli prikazovati v drugačni luči - dobesedno. Pa saj ne da je ta (kot se je kasneje izkazalo - navidezna) utrujenost koga motila - a si sploh lahko predstavljate nekoga, ki bolan in neprespan z vsem žarom izvaja znameniti, glasni, tragični, podzemni, viharni in po mnenju množice nepogrešljivi Kalašnikov?!? Jaz tudi ne.
Pink Floyd David Gilmour je nekoč izjavil, da je strašno naporno igrati, če ti stopetdeset tisoč rok ploska v napačnem ritmu. Bo že res, tudi the-big-G je na trenutke zaprosil publiko, da mu s ploskanjem prizanese - nekatere skladbe pač niso interaktivna stvar. No, pa se je vseeno našlo nekaj verjetno res iskrenih navdušencev, ki so petnajst sekund po opozorilu začeli spontano ploskati v grozljivo distorziranem ritmu. That definitely didn't help! Bregović se ni dal motiti in jim je kasneje dal priložnost, da se s ploskanjem izkažejo tam, kjer ne bo to res nikogar motilo - Mesečina, Mesečina! Pucaj!!! Ploskaj!!!
Nato je Goran pritisnil na G-točko ... Ružica sam bila, sada više nisam. Uhh ... kako je moralo vreti v prsih tistega bratskega in enotnega dela publike, ki so kvalitetno in že takrat nostalgično doživeli zlato dobo neprecenljivega jugo rocka z Belimi Gumbi na čelu. Pljuni i zapjevaj, moja Jugoslavijo! Težje je pozabiti, kot se zdi ... Bregović je ob Đoletu itak nesporni vladar nostalgije - tudi letos ni bil prizanesljiv. Svojo publiko pozna in prefinjeno servira tisto, kar si doma zavrtimo s strahom, da bomo zaradi čustvenega overdose-a dobili cmok v grlu ... Ederlezi raztopi križanke - v trenutku ... In vedno.
