55.000 kart, razprodanih v 74 minutah, pove vse. Pa saj je tak naval zagotovo bil pričakovan. Tudi na ostalih prizoriščih po svetu so karte bliskovite pošle. Kaj ne bi, ko pa se je na turnejo in nam bližnji Dunaj, odpravila ena največjih rokovskih zasedb vseh časov, U2.
Že sam sobotni dan, 2.7.2005, je obetal nekaj posebnega, saj se je na večih krajih po svetu sočasno dogajal megalomanski spektakel Live8, kjer so sodelovali tudi U2.
Tako so najprej preko sodobnih komunikacij ogreli več miljardno maso, nato pa jih je čakal turbo let do Dunaja, kjer so zagodli še nam. Delo predskupin taki glavni skupini, kot je U2, je vedno težko, zato sta The Magic Numbers in The Thrills občinstvo komaj premaknili. Bližala se je 21. ura, ko naj bi se začel šov, a se je ta ura pošteno raztegnila. Celo mojster zvoka se je javno opravičeval in naznanil, da bodo vsak čas na odru. Ja, na dveh koncih Evrope narediti šov v razmaku samo nekaj ur je res zahteven podvig.
No, tričetrt na deseto pa so le nastopili slavni Irci in začeli žgati z naslovnim komadom turneje Vertigo. Nato so malo "skakali" po albumih, od I Will Follow, The Electric Co., Elevation, New Year's Day, Beautiful Day, I Still Haven't Found, Sometimes You Can't Make It On Your Own in Sunday Bloody Sunday...Sledil je eden od vrhuncev s komadom Where The Streets Have No Name in One. Potem smo med drugim bili še deležni Zoo Station, The Fly ter With Or Without You, na koncu pa še All Because Of You, Yahweh in spet (?) Vertigo.
Že po prvih taktih pa sem ugotovil pomankljivost, če bend nima priložnosti do uigravanja, in tako so se mojstri zvoka začetnih nekaj komadov precej lovili med milijoni gumbov, da so pravilno nastavili predvsem Bona, ki je bil na trenutke slišati hripav, tih in precej nerazumljiv. Inštrumenti so imeli dobro barvo in sliko, predvsem The Edge-ova kitara. Zelo dobro pa je bilo poskrbljeno za svetlobne efekte. Ogromen svetlobni zid in nešteto tankih kovinskih plošč z luknjami je pričaralo nepozabne projekcije z raznoraznimi tematskimi podlagami komadom, ki so že znani, da so rahlo (ali precej) proti politično usmerjeni. Projekcije so med drugim prikazale večno ubogo Afriko, med seboj pomešane verske simbole v besedo "Coexist" (sobivati), ter celo poglavitne člene zakona o človekovih pravicah. Mene osebno to ni motilo, se pa človek takole kar malo zamisli... Za vse bolj oddaljene pa sta poskrbela še dva ogromna zaslona s prikazovanjem članov v elementu.
Žur je bil totalen in občinstvo je zelo dobro poznalo tekste vseh pesmi. Tako je nekajkrat Bono kar utihnil in smo mi imeli priložnost, da napolnimo štadion z zvokom. Bil sem že na večih koncertih pa takega ubranega petja še nisem doživel! Zares nor občutek! Po dveh urah in nekaj minutah pa so se prižgali reflektorji in vsega lepega je bilo konec. Ta koncert pa si bo prav gotovo zapomnila ena od obiskovalk, ki jo je Bono med komadom All I Want Is You potegnil iz občinstva, ter objet z njo skupaj odpel naslovne verze...No, po koncertu smo ugotovili, da je bila ta punca z našega avtobusa, torej Slovenka!! Zagotovo dogodek, ki ga ne bo pozabila vse življenje. Jutujevce sem videl in slišal prvič in upam, da ne zadnjič.
Simon Malovrh