Pet minut pred deveto je bilo koncertno prizorišče Križank še na pol prazno. Ljudje so se v dolgi vrsti prebijali čez vhod in se kot v velikem mravljišču razpršili proti svojim sedežem. Tango Copmás, je pisalo na rdečem ozadju projekcije. Pod njo klavir, na tleh kontrabas. Tiho pomenkovanje je prekinil prihod štirih mladeničev v črnini.
Harmonikar Marko Hatlak, ki je združil moči z violino Stefana Milenkovića, je preprostem nagovoru predstavil zasedbo, ki se mu je pridružila na odru, sedel na stol in raztegnil meh harmonike.
Kar je sledilo v naslednji uri in pol, pa je bilo vse prej kot preprosto. Hitre ritme so dopolnjevali počasni, kontrabas (Luka Herman Gaiser) je dopolnjeval klavir (Marko Črnec), harmonika se je spogledovala z violino. Za dodatno vročico na odrskih deskah sta poskrbela še Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar, svetovna prvaka v argentinskem tangu, ki sta s čutnimi gibi zaplesala ob dveh skladbah.
»Božansko,« so vzdihovale priletne gospe iz občinstva, ko je zapela Ana Bezjak. Jazz vokalistka je petje študirala Celovcu, sedaj pa poučuje na mariborskem Konservatoriju za glasbo in sodeluje v skupini Papir. Milenković ji je poljubil roko in pohvalil »čarobno prizorišče. »Veseli smo, da lahko z vami delimo našo strast,« je nadaljeval, orisal kratko zgodovina tanga in se nagajivo obregnil v resnost publike. »Marko, mogoče pa ne marajo tanga!« Hatlakov čop se je tresel med smehom, preden so zaigrali edino ''netangovsko'' tistega večera; Tarafo Richarda Galliana z indijskim in balkanskim pridihom.
Skoraj polovico repertoarja so zavzemale skladbe Astorja Piazzolle, argentinskega skladatelja, ki je zasnoval tango nuevo. Skladba Revolucionario – zmes tanga, jazza in sodobne glasbe –po besedah nastopajočih glasbenikov še najbolj pooseblja Piazzollin glasbeni duh. Milenkovič in Hatlak glasbili uporabljata kot podaljšek svojega telesa, kemija med njima je bila skoraj vidna. Bolj kot se je koncert prevešal v drugo polovico, bolj je postajal Hatlak nemiren. Vsake toliko se je obrnil na stolu, za trenutek vstal, se drugič sprehodil proti klavirju. Milenković je poslušno odzival, spodbujal občinstvo in mimogrede navrgel nekaj nagajivih domislic.
Po dveh vrnitvah na oder in Milenkovićem plesu s Podlogarjevo se je večer zaključil s stoječimi ovacijami polnih Križank, v zraku pa je obvisel ostanek latinskega glasbenega utripa. Pasión.
