Ja, letos poleti in še malo v jesen se v Sloveniji, Italiji in Avstriji dogaja No Borders Festival, ki je že in še bo proizvedel obilo kvalitetne antiksenofobne prijazne etno, jazz in druge zabave. Kot ste lahko tisti bolj zviti uganili že iz sicer silno enigmatičnega naslova, so se na italijanskem delu festivala v Trbižu pojavili v jazzovskih logih legendarni Yellowjackets.
Nekje okrog devete zvečer sva s Tino dosegla po hribu raztreseni Trbiž, nehote parkirala precej daleč in globoko pod prizoriščem samega festivala in se v strahu, da sva turistični urad, ki je skrbel za akreditacije, že zdavnaj zamudila, nervozno zagrizla v strmine klancev, ki jih v Trbižu res ne manjka. Po nekem čudnem naključju je Trbiž poln nekih uniformirancev, ki bi prav lahko pripadali godbi na pihala, gasilcem, vojski, policiji, častnim članom kake skavtske organizacije, ali pa kaki drugi instituciji. To se je izkazalo za rahlo neugodno, jaz sem namreč pri iskanju NB festivala računal na (lokalne) može postave, ker pa so bile vse tiste uniforme več ali manj enake, nosili pa so jih tudi možje, ki se v Trbižu ne počutijo doma, sva izgubljala čas z zasliševanjem napačnih ljudi. No, na koncu se je vse kar lepo uredilo in dejansko sva srečala policaja (italijanskega!!!), ki je znal dve, tri besede po angleško, moja italijanščina je namreč zelo pohabljena, in naju poslal v pravo smer. Pred začetkom koncerta sta na oder pridrobencljali dve za četrtkovo vreme silno premalo oblečeni deklici; prva premalo oblečena deklica je prebrala nekaj malega o Yellowjackets v italijanščini, nato pa je druga premalo oblečena deklica prebrala iste vrstice v angleščini. Nato sta združili moči in pokvečeno, medsebojno zakasnjeno in trepetajoče dahnili: Yellowjackets!
Yellowjackets-om se dvajset let odrskega nastopanja pozna; vsi so totalno smooth, nastop je točen, rutiniran, a vseeno strasten. Oh, yes!!! Basist je na šeststrunski bas kitari šopal take zavozljanščine, da bi npr. Les Claypool verjetno porabil precej časa, da bi ga vsaj približno "snel" - s tem, da o Claypoolu kot basistu nimam slabega mnenja, pravzaprav se mi zdi celo zelo kvaliteten. No ja, morda bi bila žanrsko bolj ustrezna konkurenta John Patitucci ali Steve Swallow. No skratka, a ste dobili feeling, da je basist super? Če ste - O.K., če niste, ni važno. Yellowjackets so žanrsko v bistvu precej nedoločljivi, to, da igrajo jazz, se menda vsi strinjamo, ampak znotraj te sicer zelo fleksibilne etikete uganjajo precejšnje vragolijice, ki predvsem pri bobnarju malce posmrdijo na rock. Ja, in tudi kaj bluesa se najde, tistega ugodnega uležanega early-in-the-morning-drinking-one-last-scotch-before-the-bar-closes bluesa. Ko smo že pri tem, a ni zanimivo, kako ti ameriški filmi z glasbo že vnaprej izdajo značaj filmskega kadra, če je scena postavljena v nek ruralni redneckovski kafič, in v ozadju slišimo blues, vse skupaj dobi pridih romantičnega prerijskega eskapizma, čim pa iz zvočnikov nabija rock ali - bog ne daj - country, je jasno, da bo pizdarija. Kar vemo, da se bo par modelov pošteno prefukalo med sabo, po možnosti z razbijanjem pirovskih steklenic in lomljenjem biljardnih palic na prepotenih mišičastih kmečkih hrbtih. Če v ozadju utripa neonski napis Budweiser', se verjetnost za prefuk potroji, če pa je v kafiču pijana, provokativno razgaljena, sicer pa moralno trdna, neradodarna in monogamna lepotička, verjetnost za prefuk zraste na 100%. Ups, spet me je malo zaneslo. Gremo nazaj v Italijo, če poznate Billa Evansa, in vam je všeč (meni že je ...), potem ste silno zaj***li, da vas na Yellowjackets ni bilo. Saksofonček je tako blagoglasno in pomirjujoče žgolel, da bi lahko posnetke koncerta uporabili za spreobračanje tistega mene-pa-jazz-namori dela publike. Pravzaprav je bilo skoraj vse idealno, dobra atmosfera, dobra muzika, definitivno naboljša družba. Tisti "skoraj" sem vtlačil zato, ker je za nama sedel italijanski par. S tem samim po sebi ni nič narobe, če ne bi mobilni telefon ženske konstantno glasno in predirljivo zvonil, in se ona ne bi konstantno oglašala in vreščeče debatirala s svojimi mobilnimi sogovorniki.
"Ciao Roberto! Noi siamo qui! Tarvisio! Si, Yellowjackets, jazz!" blah, blah. i.t.d. f**k off! Ob zaključku tele recenzijice še enkrat: Yellowjackets so vredni vsake lire, ki jo treba odšteti zanje, itak so stali prijaznih 1500 SIT. Pa jih poskusite za ta denar ujeti v Križankah.
