Petek zvečer ... kamniški Grad Zaprice je bil obsijan z mesečino in zvezdami. V intimnem grajskem vzdušju med starimi zidovi so se nam predstavili študentje graške jazz univerze Rok Lopatič, Matej Hotko, Janez Gabrič in Jadranka Juras.
Jazz se mi je vedno zdel vsaj galaksije stran in zato sem se tovrstnih koncertov vedno izogibal, saj sem imel vedno občutek, da bom med koncertom zaspal. Počasne činele, zamorjen klavir, čudni basi, razvlečena trobila in nenavadni glasovi in pogosto brez kitare. Kot bi me nekdo s kladivom udarjal po glavi!
Kaj me je včeraj potem zvleklo na koncert, se sprašujete? Jaz pa se danes sprašujem, zakaj nisem šel na kakšen koncert že prej?! Recimo pred štirinajstimi dnevi, ko je v studiu RTV Slovenija s svojim jazz bandom gostovala Cindy Blackman, ki se je sicer izkazala v skupini Lennyja Kravitza.
Kot glavni razlog lahko navedem predvsem Jadranko Juras, ki jo že dlje časa občudujem tako z glasbenega kot tudi osebnostnega vidika. Izvrstna pevka s smislom za ritem in melodije ter oseba, ki izžareva toplino in dobro voljo. Roka Lopatiča sem poznal po delu s Tinkaro Kovač, Mateja Hotka le po imenu in tihem slovesu, za Janeza Gabriča pa v življenju še nisem slišal. A sem si jih zapomnil, vse štiri!
In čeprav nisem strokovnjak ali poznavalec jazza, lahko mirno napišem, da je bil poldrugo uro trajajoč koncert, sestavljen večinoma iz ljubezenskih pesmi, izvrsten. To so potrdili predvsem bučni in spontani aplavzi množice, v kateri so bili mnogi, ki so se na jazz spoznali mnogo bolje od spodaj podpisanega. Pritegnila me je predvsem predanost glasbenikov glasbi in instrumentom. Tega žal ni moč videti vsak dan!
Rok Lopatič je le redko pogledal v klavirske tipke, temveč je bolj pogosto gledal v notne zapise in se brez besed glasbeno sporazumeval z ostalimi člani skupine. Odigral je nekaj takšnih solo delov, da bi se najbrž tudi kakšnemu bolj izkušenemu in morda tudi priznanemu pianistu začelo kolcati. Sijajni prehodi, izvrstno držanje ritma, poudarki na ravno pravih delov in pogosto prav neverjetno držanje tempa.
Še bolj zanimiv je bil Matej Hotko, ki se je opiral na ogromen kontrabas. Morda petindvajsetletni mladenič ob ogromnem glasbilu, ob katerem sem si vedno predstavljal stare Afroameričane, ki se široko nasmejani poigravajo z debelimi strunami in ves čas poplesujejo v ritmu glasbe. No, za Mateja lahko zapišem, da se je ravno tako poigraval s svojim instrumentom. Dobesedno poigraval! Velikokrat je bil on tisti, ki je začel skladbe, vedno je bil poleg tudi pri zaključku, nemalokrat pa se je izkazal s solo deli.
In kakšni solo deli so to bili?! Prsti so drveli po vratu gor in dol, meni pa je celo telo trepetalo ob zvoku debelih strun. In naj so bile skladbe zelo počasne, počasne ali nekoliko hitrejše, je vedno igral z enako vnemo in predanostjo, do zadnje note.
Janez Gabrič je sedel za bobni in sprva deloval kar preveč umirjeno oziroma na trenutke celo nezainteresirano. A le do tretje pesmi, ko je prišel trenutek za prvi solo vložek večera. Takrat se je pa kadilo! Nisem vedel, kaj naj spremljam - odlično tehniko rok in nog, ostale glasbenike, ki so ga opazovali z mero začudenja in spoštovanja ali občinstvo, ki je le nejeverno zmajevalo z glavami nad odlično izvedbo. Po bobnih - šlo je za klasično jazz baterijo z obilo činelami, je udarjal s klasičnimi palčkami, s popularnimi jazzovskimi metlicami in pa nekakšno mešanico med obojimi.
In naj se posvetim še glavni figuri koncerta, pa čeprav se je skupina vsaj za moja ušesa in oči včeraj izkazala kot izredno homogena - pevka Jadranka Juras. Kratek čas v skupini Planet Groove, pa spremljevalni vokal Sester in nato solo kariera, v kateri se je udeležila nekaj festivalov in kot po pravilu domov odnašala nagrade strokovne žirije.
Nato je odšla študirat na jazz univerzo v Gradcu, ki slovi kot ena najboljših v Evropi, če ne kar na svetu in zdaj lahko z nestrpnostjo pričakujemo prvi avtorski izdelek in čim več podobnih koncertov. Močan glas, sposoben petja tako v nizkih kot predvsem v višjih legah, jasna in razločna izgovorjava in pa, hm... smisel za ustvarjanje glasbe, s katero se s takim žarom ukvarja. Kaj več ne želim pisati, da ne bo kdo rekel, da pretiravam.
Oglejte si jih v živo! Tudi, če niste oboževalci jazz glasbe. Dovolj bo, če imate radi glasbo, saj bo pritegnila in tudi zasvojila. Septembra pa vabljeni v Kamnik, ko nas bo skušala začarati Mia Žnidarič.
