Na drugi dan rojstnodnevnega praznovanja v klubu K4 je Založba FV na njegov oder pripeljala dve seattelski rokovski pošasti: Murder City Devils in Zeke. Koncert so otvorili Murder City Devils, ki so dodobra ogreli publiko, za njimi pa so zažgali še divjaški Zeke.
Koncert so otvorili Murder City Devils. Začetek svojega delovanja so obeležili nekje leta '97, ko so izdali svoj istoimenski prvenec, kasneje pa se preselijo k Sub pop-u, kjer izideta še plošči: Empty Bottles, Broken Hearts in In Name And Blood. Na odru smo od njih dobili obsežen odmerek punk rocka, z poudarkom na rocku. Poleg klasične (podivjane) rockovske zasedbe jih je spremljala še klaviaturistka, kar je zvoku dodalo še dodatno komponentno, na obeh straneh inštrumenta pa sta se svetili še goreči lobanji. Po intenzivnem in glasbeno nabitem nastopu so jih nasledili Zeke.
Za sabo imajo še nekoliko daljšo pot kot Murder City Devils, saj so z delovanjem začeli že leta '92. Po prvih dveh ploščah na Scooch pooch (Super Soun Racing in Flat Tracker) presedlajo na Epitaph. Ta ob glavnem trendu podpisovanja pogodb z melodičnimi bendi pod okrilje vzame tudi marsikateri bolj rokovsko naravnani bend. Pri njih izdajo plošči Kicked In The Teeth in letošnjo Dirty Sanchez. Še vedno pa imajo dovolj svobode, da male plošče lahko izdajajo tudi pri drugih založbah.
Zeke nadaljujejo v podobnih smernicah kot pred njimi Murder City Devils, vendar za nekaj stopenj bolj naspidirano. Pokažejo se tudi njihove influence, ki ne ostanejo zgolj pri rock 'n' rollu in punku, temveč grejo vse tja do metala ali hard cora. Umazani kitarski garažni punk rock tako meji že na hitrosti speed - trash metala, s tem pa se stopnjuje tudi intenzivnost koncerta. Iz navidez mirnih kuštravcev z očali se prelevijo v podivjane pošasti. Pri tem mi kar sam od sebe na misel pride citat z njihove plošče: Hey, he's acting weird, he must be on drugs! Med najbolj hitrimi deli so poskrbeli še za vizualno plat in na ojačevalcih so se prižgale sirene. Verjetno so pred ameriško publiko vajeni burnejših reakcij, tako da na račun publike prileti kakšna ironična opazka. Še vseeno pa je publika na koncu dovolj glasna, da jih še enkrat prikliče na oder.