Železne device za pridne metalske pravoverce

Nisem veren človek. Nikoli nisem bil. Že od nekdaj se mi zdi brezveze verjeti v nekaj, česar ni mogoče videti ali dokazati. Še manj razumem ljudi, ki se temu verovanju popolnoma predajo. Ko jih to popolnoma obsede in svoja življenja prepustijo nečemu, kar naj bi bilo večje od njih; večje od človeštva na splošno, večje od vsega, kar smo sposobni narediti in doumeti. Nekemu fiktivnemu božanstvu, ki naj bi naša življenja osmišljal in vodil. Zdi se mi otročje. Tako kot verjeti v Božička. Je le zgodba, ki si jo ljudje pripovedujemo, da smo čimbolj pridni. Tako bomo dobili darila. Ampak za razliko od večnega posmrtnega življenja v oblakih, ki ga ni mogoče dokazati, nam vsaj Božiček prinese prekleto konkretna darila.

V Božička ne verjamem več, verjamem pa v Maidne – ker me z vsakim obiskom razveselijo, ker mi vsakič prinesejo željena darila, ker me še niso razočarali. Koncert v Zagrebški Areni je to pač znova potrdil in še več: dobil sem vsa tista darila, ki sem si jih želel že res dolgo. Odločitev je stekla zelo hitro, dovolj je bil le hiter ogled setliste iz drugih koncetov turneje; brala se je kot pismo Božičku. Vsi najljubši komadi, ki sem si jih že dolgo želel slišati v živo, za katere sem že praktično izgubil upanje, da jih bom še kdaj slišal, za katere sem morda mislil, da ne obstajajo več. Da so stvar legend, ki so mi jih pripovedovali starejši fani. Pa vendarle se je izkazalo, da so resnični, da zares obstajajo.

Od uvodnega cingljanja zvončkov v obliki komada Doctor Doctor, ki je napovedal prihod »dobrih mož«, preko največjih daril oz. hitov, ki jih pozna vsak pravoverni ljubitelj metal glasbe (The Trooper, Wasted Years, Fear of the Dark, Run to the Hills), če ne celo marsikateri nevernež, do nekaj posebnih sladkarij, ki smo jih bili deležni kot pridni fani (2 Minutes to Midnight, Aces High, Running Free). Bogastvo scenografskih detajlov, predvsem osrednji (ma)lik Eddie, je vzbujalo že skoraj poduhovljenno ekstazo, ki je ni bilo mogoče zatajiti.

In ko vidiš tudi ostale obiskovalce, kako zavzeto uživajo v tem verovanju, ki združuje »otroke« vseh starosti, od 10-90 let, ko vidiš metal dedke in metal babice s svojimi metal vnuki, kako glasno in s srcem ubrano preglasijo na tisoče kilovatov glasbene opreme, ti je jasno, da vsi verjamejo v eno, da so vsi del nečesa večjega; nekaj, kar dejansko so sposobni doumeti – in v to je lahko verjeti.

Ne verjamem v Boga, verjamem pa, da so Maidni najboljši približek poduhovljeni fiksaciji na nek subjekt, njihovi fani najboljši približek verski skupnosti, njihova glasba arhetipski primer vere in njihovi koncerti čista nedeljska maša. Da se fantje tega še kako zavedajo, so nakazali z zaključno priliko v obliki versko porogljive Monty Python klasike Always Look on the Bright Side of Life.