V četrtek zvečer je v mali hali koncertiral g. Joksimović s Texas bandom in Ad hoc orkestrom. Plakati so sicer obljubljali še simfonike in Domna Kumra, ampak slednjega na moje neizmerno veselje ni bilo videti.
Načakali smo se kot norci. Nekaj po sedmi sva s fotografko Anko prišli po karte, potem pa ugotovili, da je gužva precejšnja in da bova pivce kar lepo izpustili. Celo debelo urico je trajala gnjavaža, ob 8:20 so nas spustili not, čeprav je bil začetek napovedan ob 8:00. Prišli smo torej not, na pivce, in potem še ena mastna urica čakanja. Dvorana se kar ni in ni napolnila, pa bi človek mislil da bo prenatrpana.
Nekaj čez pol deseto so le ugasnili luči in pritekli na oder Željkotovi spremljevalci (12 komadov) in potem še On. Tokrat se ni odločil za videz terasnega pevca, ampak rahlo ležernejšo varijanto: kavbojke, bela srajčka, tepih, super prilegajoč sako in "mean lookin' boots". Frišno pristrižen, kakopak.
Zasedba se je posedla in nam namenila fantastičen začetek - fin inštrumentalen uvod v Zaboravljaš - in bolečine v križu so bile mimo. Padlo je opravičilo za zamudo zaradi tehničnih neprilik in seveda zahvala za 12 točk na Evroviziji. Komot, stari, anytime.
Sledili so pa komadi, ki mi jih je v studijski verziji kar nerodno poslušati, ker so absolutne štance, s tem mislim na kompozicije Rintam, Nema tebi doveka, Drska ženo plava in Karavan. In evo čudež: bend je komade odigral v popolnoma (no, skoraj) drugačnem aranžmaju in sploh niso bili obupno turbo, ampak veliko bolj prijetnega etno-pop značaja. Pri tem je bil bistvenega pomena hud bobnar, ki je jako dobro nadomeščal studijske štanc ritem mašine, pa orientalsko brenkalce. Ekselent.
Nadaljevali smo s kompozicijo Vreteno, po Supermenu pa z Lane moje. Ki je enostavno super komad (na tej točki moram povedat nekaj o špekulacijah, da je plagiat: bilo je veliko rečenega, a nič povedanega, po sodni poti je bila obtožba ovržena, poleg tega so akreditirani novinarji na Evroviziji določili Lane za najboljši komad sploh (dvomim, da bi isto naredili s plagiatom)). Po koncu Laneta je Željko zastavil vprašanje, ki je v tistem trenutku trlo trumo obiskovalcev: "Kako sad pevati po ovakoj pesmi?"
In ker ni šlo drugače, je nadaljeval s Samo ti in ostalimi super komadi. Potem pa se je nekaj zalomilo z lučkami in iluzij je bilo konec: oder v temi, mi pod belo lučjo, kot v eni zajebani vaški telovadnici. Glasbenikov to sploh ni motilo, sekali so naprej, moje evforije je bilo pa konec. Vse bolj utrujena, violine so mi parale glavo, sita vsega, dolg dan je bil.
Luči so potem nekako prišle nazaj, med ponovitvijo Laneta še kupi isker, cel žur se je nadaljeval, na koncu smo bili pa vseeno preutrujeni, da bi žicali za bis. 24 komadov izpije človeka, čeprav sem upala še na Balado (ki me vedno izpije...)...
Treba je dat kapo dol pred takimi glasbeniki. Fino je gledat razvoj novonastalih zvezd, anede? Premagovanje turbo meja, odraščanje v zrele pop zvezde, vedno boljši komadi, zmeraj večja profesionalnost, dobra energija, hudi spremljevalni bendi...
Skratka, koncert je bil fantastičen, žal mi je le zaradi neposredne bližine med zvočniki in mojo glavo, ter da so fotografki precej zgodaj skrivnostno crknile baterije digitalca. Če sem se po celjskem koncertu pritoževala, da so vsi preveč nadrkani, rutinirani in nečustveni, zdaj ni bilo potrebe po tem. Mogoče je ravno češko prizorišče pripomoglo k večji sproščenosti Joksija in dvanajstih palčkov. Meha tokrat ni raztegnil, je bil pa zato toliko bolj radodaren s tepihom. Ah.
