V nedeljo, 12.11.2000, smo dočakali koncert popularnih finskih sentimentalnih rockerjev HIM v ljubljanski hali Tivoli. Ko sem vstopila v dvorano malo pred začetkom (tam okrog osmih), je bila ta že skoraj polna. Opaziti je bilo zelo raznoliko publiko - od zapriseženih oboževalcev metala do drzno oblečenih najstnic, ki so trepetajoče pričakovale trenutek, ko bodo na odru uzrle pevca Ville Valla, katerega so v neki reviji označili kot prvi finski, če že ne evropski seks simbol.
Kot predskupina so se odlično izkazali slovenski Niowt z zelo spevnimi melodijami in pevkinimi vokalnimi sposobnostmi. Odziv publike je bil presenetljivo dober, glede na to, da skupina ni ravno med najbolj znanimi v Sloveniji. Navdušenje pa je doseglo vrhunec, ko so se na odru pojavili člani težko pričakovane zasedbe.
Koncert je bil predstavitev novega albuma Razorblade Romance, vendar pa so odigrali tudi nekaj pesmi z njihove prve plošče. Dokazali so, da vedo, kako se reči streže, predvsem pevec je očaral s svojo karizmo, značilnim vokalom, ki očitno uspešno kljubuje verižnemu kajenju (temu se ni odrekel niti med petjem), s plezanjem po napravah za ozvočenje, izginjanjem z odra ... in, heh, z videzom, katerega odobravanje sem slišala skoraj vsake pol minute od deklic, ki so me obkrožale.
"Ah, kako je dober, a ni no, ja sam' je res ful dobr ... " so vzdihovale in dvigale prižgane vžigalnike, ko so mladci na odru preigravali svojo znamenito mešanico med popom, rockom, metalom in še kaj bi se našlo. Odigrali so praktično vse uspešnice, kot so Wicked Game, Gone With The Sin, Right Here In My Arms in ostale potencialne hite (Razorblade Kiss, Sweet 666 itd.) Evforija pa je dosegla vrhunec, ko je iz zvočnikov zadonela nesmrtna Join Me. Po mojem ni bilo osebe v dvorani (razen mogoče redarjev in policajev), ki ne bi iz srca zapela zraven. Še nekaj pesmi in ... konec. Že? Hjah, vsi smo se strinjali, da se je končalo dosti prekmalu. Odhod je bil kar nekam pompozen - kitaristu se je trgalo ob divjem lightshowu (vredno kakih Dream Theatre), ženski del občinstva je vreščal, večji del publike je opletal z lasmi, pevec Ville pa je razmetal bobne, na katerih je bilo moč opaziti njihov zaščitni znak heartagram, nekakšno ljubeznivo varianto pentagrama. Toda, po besedilih sodeč, jih ne bi uvrstila med zagrizene častilce Satana (prej nasprotno, hehe).
Vseeno je bil koncert nepozaben. Torej, zaenkrat bom končala. Če koga zanima še kaj več o skupini, si preberite kak članek (glede na popularnost jih ravno ne primanjkuje), priporočam pa tudi posluh njihove plošče. In uživajte.
Foto: Eva Vihar
