Za ateiste in glasbene navdušence se je 8. aprila, na velikonočno nedeljo kot primerno svetišče izkazala Katedrala Kina Šiška. Nastopila je 22-letna ruska Američanka Nike Roza Danilova, ki nastopa pod imenom Zola Jesus.
Če si predstavljamo vilinsko bitje, bi si ga verjetno predstavljali tako. Kot drobno suhljato in bosonogo bitje s snežno belimi skuštranimi lasmi, odeto v belo brezoblično kratko oblekico. Taka je pred nas stopila Zola. A glas, ki ga to bitje spušča iz svojega grla, nas je začaral. Žal je bila čarovnija bolj kratke narave.
Od začetne Avalanche do zaključka po 45 minutah koncerta je Zola Jesus postregla s polnovrednim izborom svojih treh albumov, pri tem pa ni pozabila na hitov željno občinstvo.
Pričakovano sta največji aplavz zato požela Vessel in Night. Koncert je bil izveden korektno in prepričljivo, sam nastop pevke pa sovpada z njenim v intervjujih večkrat omenjenim nelagodjem pred publiko. Včasih se nam je zdelo, da želi vzpostaviti stik s svojim občinstvom, a se nato raje plašno umakne.
Zgovorni in sunkoviti gibi pevke so občutek glasbe prenesli do publike. Ritem se je naselil v telo in ga brez težav prevzel. Največje navdušenje je Zola Jesus zato požela, ko se je z mikrofonom zagnala med občinstvo. Za marsikoga je bil to vrhunec koncerta.
Če želimo biti kritični, bi morda lahko izpostavili le linearnost ponedeljkovega koncerta, a to je lahko tudi prednost. Zola Jesus in njena spremljevalna zasedba z markantno violinistko, bobnarjem in klaviaturistom nas ni vodila od uvoda, prek vrhunca do zaključka, ampak je bil koncert zgoščen in odigran na polno od začetka do konca.
Namesto podaljška
Ko je Zola Jesus na koncu in ob našem pričakovanju podaljška poslednjič stopila pred občinstvo in rekla: "Singing anything else would be sabotage at this point," smo vedeli, čemu zgoščenost. Glasilk nihče ne more napenjati do onemoglosti in pevka se tega dobro zaveda.
Opravičila se je in ker se je v pretekli slabi uri tako izkazala, ji publika ni zamerila predčasnega odhoda z odra. Kot je komentiral obiskovalec koncerta na Facebook strani Kina Šiške: "Bilo je kratko, a sladko."
Hvala za intimo, Kino Šiška
Morda še malce osebna opazka s koncerta. Glasbo, ki je tako intimna in rahločutna, kot je glasba Zole Jesus, se vedno malce bojim spremljati na množičnem koncertu. Prevečkrat se mi je namreč že zgodilo, da so gneča, klepetanje in šibko ozvočenje ubili občutek intime. V nedeljo se to ni zgodilo, za kar gredo zasluge gotovo tudi Kinu Šiška in njihovemu ozvočenju.
In čakamo, da se Jesus zopet vrne med nas.
