Kaj kroji naša življenja, naključja ali usoda? Smo mar zgolj igralci na velikem odru življenja, ali pa nemara prav posledice naših dejanj krojijo življenjske usode? Alejandro Gonzales Inarritu je po Pasji ljubezni zopet ustvaril film, ki postavlja skoraj filozofska vprašanja o naravi tega sveta, hkrati pa inspicira tudi globine človeške duše in nam tako poda izredno intimno vizijo našega sveta in človeštva.
Paul Rivers (Sean Penn) je matematik na smrtni postelji, ki čaka na presaditev srca. Njegova žena si želi otroka in tako poskuša moža prepričati za postopek umetne oploditve. Paul pa je že dolgo nazaj izgubil tako upanje v življenje, kot tudi ljubezen do žene, zato nad to idejo ni ravno navdušen.
Na drugem koncu mesta živi Christina Peck (Naomi Watts) s svojim možem in dvema hčerkama. Njeno življenje je urejeno in srečno, vsaj dokler se ne zgodi nepričakovana tragedija.
Jack Jordan (Benicio Del Toro) v življenju ni imel kaj dosti sreče, saj je že v mladosti prišel navzkriž z zakonom, nato pa je v veri našel novo upanje in si ustvaril družino.
A en sam dogodek povsem spremeni življenja teh ljudi, posledice tragedije pa potrkajo na njihove duše ter jih izprašajo, kako se bodo soočili z novimi razmerami.
Čeprav naslov filma in napovedniki morda spominjajo na nekakšno paranormalno raziskovanje nadnaravnih sil smrti in posmrtnega življenja, pa to ni nov film Dosjejev X, temveč čista drama, katere zgodba sloni na različnih oblikah človeškega soočanja z nepredvidljivim življenjem.
Če morda v začetku zgodba nakazuje postavljanja vprašanja dileme med naključjem ter usodo, pa se kmalu izkaže, da bo film sledil predvsem prikazovanju različnosti človeških odzivov na nek dogodek.
Tako npr. Paul dobi novo srce, a zdi se, kot da je s tem izgubil del svoje identitete. Morda to niti ni tako očitno v odnosu do žene, saj se je tu že prej videlo, da njuno razmerje škripa po dolgem in počez in da ju skupaj verjetno drži zgolj Paulova vdanost v usodo, ter ženina slepa navezanost ter neodločnost.
Paulov iskanje (nove) identitete se kaže bolj v njegovem obsedem iskanju darovalca srca, kjer se zdi, da tega ne počne iz sočutja ali usmiljenja, temveč predvsem zato, ker bi rad izvedel, kako je lastnik njegovega novega srca živel.
Ko vendarle odkrije resnico pa Paul očitno želi celo prevzeti življenje darovalca srca, morda v prepričanju, da je bila taka njegova usoda?
Na drugi strani se na primeru Christine kaže predvsem njeno soočanje z izgubo ljubljenih oseb, ter posledična želja po maščevanju.
Po eni strani je sicer očitno, da njena začetna želja pozabiti tagičen dogodek vodi zgolj v njen osebni propad. S tem ko želi pozabiti namreč še ne doseže, da bi njena bolečina in jeza odšli, temveč se vse to zgolj kopiči v njej in počasi načenja njeno dušo ter samozavest, kar posledično vodi v utapljanje skrbi v drogah.
A na drugi strani tudi preveliko soočenje s preteklostjo ni ravno najbolje, saj je po spoznanju Paula (in resnice o njem), Christina očitno tako močno pahnjena v tragično preteklost, da kar naenkrat zahteva maščevanje za izgubljeno življenje.
Potem pa je tu še Jack, katerega zgodba se nanaša predvsem na vprašanje soočanja s krivdo, deloma pa tudi na eksistencialno vprašanje, kdo ali kaj vodi naša življenja.
Jack je svoje (novo) življenje namreč zgradil na predpostavki, da je njegova življenjska pot že vnaprej določena (iz strani Boga) in da je on zgolj orodje v božjih rokah.
Ko pa povzroči tragično nesrečo, se kar naenkrat znajde pred usodno dilemo, če mu je bila tako kruta vloga zares usojena, ali pa nemara njegovo celotno življenje sloni na napačnem prepričanju.
Tako po eni strani ni več pripravljen verjeti, da je Bog njegovo življenje oblikoval s tako temačnim namenom, a hkrati se tudi težko loči od te ideje, saj bi v tem primeru to pomenilo, da je sam odgovoren za vse slabo, kar je kadarkoli storil v svojem življenju.
21 gramov je izredno emocionalen in poglobljen film, ki gledalca dejansko pretrese, morda niti ne toliko s samo zgodbo, za katero res ne moremo trditi, da je pretirano izvirna, temveč predvsem s fenomenalno izvedbo glavnih igralcev ter čutom za prikaz celotne palete tudi tistih bolj negativnih človeških čustev.
Precej velika neznanka pa ostaja časovno sosledje filma, ki je izredno kaotično, ne le v smislu obratnega časovnega poteka (postopoma od konca proti začetku), temveč zgodba včasih skoči v preteklost, včasih v prihodnost, povsem brez nekega vzorca ali očitnega vzroka.
Pri podobni časovni zanki Mementa je npr. šlo za prikaz mentalnega stanja glavnega junaka, ki stalno pozablja, kaj se mu je pravkar zgodilo. Pri filmu Nepovratno je potek časa nazaj simbol za nepovratnost storjenega dejanja, kjer lahko le še spoznamo, kako in zakaj se je nekaj zgodilo, na sam dogodek pa ne moremo več vplivati.
Pri 21 gramih pa ni nekega takega razloga, kvečjemu bi lahko naključnost časovnega sosledja primerjali z naključjem, ki je spremnilo življenja glavnih likov filma, a za moje pojme je to že malce preveč abstraktna in predvsem nepotrebna zamisel, ki kvečjemu zmede gledalca.
Še hujše pa je, da časovno (ne)sosledje da gledalcu občutek, kot da morda zgodba spoh ni nekaj posebnega in da bi v normalnem časovnem zaporedju izzvenela povsem prazno.
Pa temu vsekakor ni tako, saj je zgodba dovolj poglobljena in zaradi glavnih igralcev tudi dovolj unikatna, da bi lahko "preživela" tudi direktno konfrontacijo s časom.
Tako na koncu ostane grenak priokus, da film morebiti ni povedal vsega kar bi lahko, a kljub vsemu se ob malo daljšem premisleku o filmu, ko se povežejo vsi razdrobljeni motivi in emocije izkaže, da gre za še eno veliko zgodbo o malih ljudeh ter njihovem soočanju z življenjem.
* 21 gramov, drama (režija: Alejandro Gonzales Inarritu, scenarij: Guillermo Arriago, Alejandro Gonzales Inarritu, igrajo: Sean Penn, Naomi Watts, Benicio Del Toro, Charlotte Gainsbourg, Melissa Leo idr., distribucija: Creativa)
Ocena: nič ni večno in nič ni naključno (8/10)
