Kaj najprej pomislimo ob omembi besede harmonika? Avseniki, Slaki, vaška veselica? Harmonike se je pač prijel renome tradicionalnega inštrumenta domače glasbe, kjer ni ravno veliko prostora za improvizacijo, pomanjkanje slednje pa je naposled tudi vodilo k posploševanju, tako kar se tiče narodnozabavne glasbe, kot tudi same harmonike. Accordion Tribe pa ob spremljanju nenavadne skupine glasbenikov dokazuje, da je na harmonika, tako kot na vsako drugo glasbilo, možno ustvarjati neverjetno raznovrstno glasbo, ki v končni fazi nima pravih omejitev, temveč je predvsem odraz osebnih občutkov in vzgibov ustvarjalca.
Nekoliko neobičajno skupino petih harmonik Accordion Tribe, sestavlja pet samosvojih glasbenikov, ki so se prvič sestali leta 1996 in od takrat navdušujejo s svojimi bravuroznimi nastopi in neverjetnim smislom za improvizacijo ter odkrivanje novih meja svojih inštrumentov.
Skupino sestavljajo Guy Klučevšek, Američan s slovenskimi koreninami, ki je svojo harmonikarsko kariero pričel že kot deček ob ritmih ameriške polke, nato ob spodbudi številnih legend harmonike pričel skladati lastno glasbo, v kateri pa vedno pusti nekaj prostora za svoje glasbene korenine.
Maria Kalaniemi prihaja iz Finske, zato se v njenih delih pozna pridih skandinavske ljudske glasbe, ob študiju igranja na harmoniko pa je preučevala tudi improvizacijo in kompozicijo. To prenese tudi v svojo igro in tako uvede prosto basovsko igranje v ljudsko glasbo, tehniko, ki omogoča tudi akordno usmerjeni levi roki, igranje individualnih tonov, ki ustvarjajo dodatno melodijo poleg tiste, ki jo igra desna roka.
Slovenske gore list Bratko Bibič spada med "čudake", ki harmonike ne smatrajo zgolj kot glasbilo podalpskih poskočnic, temveč že od 70. let išče nove glasbene motive, predvsem s permutacijo ritmov in melodij. Tako kombinira številne glasbene zvrsti, toda vedno ubeži stereotipom in monotoniji, predvsem z iskanjem melodične komičnosti.
Avstrijec Otto Lechner večino časa preživi na turnejah in je ustanovitelj dveh glasbenih skupin, sodeluje pa tudi v kabaretih in gledaliških igrah, kjer tudi sam prevzame vlogo igralca, piše pa tudi glasbo za radijske igre. Pri petnajstih letih je izgubil vid, toda to ga ni ustavilo pri njegovi ljubezni do harmonike, prej nasprotno, dalo mu je povsem nov pogled na glasbo.
Lars Hollmer prihaja iz Švedske in je posnel že več kot 30 plošč, sklada pa tudi glasbo za gledališče in film. Njegove melodije vsebujejo elemente praktično vseh nordijskih ljudstev, kot tudi vse zvrsti moderne glasbe, najraje pa ustvarja v svojem zasebnem studiu Chicken House.
Pet glasbenikov, pet harmonik, ena skupna melodija - melodija grandiozne raznovrstnosti in lepote življenja.
Accordion Tribe je dokumentarec, ki glasbeno neukega (oziroma enosmernega) gledalca najprej šokira, vsaj kar se tiče glasbenega motiva zgodbe. Slovenci (in tudi drugi narodi) smo pač tako zelo obdani z narodnozabavno glasbo, da si preprosto ne moremo predstavljati, da bi iz harmonike prišla kakšna druga melodija, kot valček in polka.
Pa temu seveda ni tako, saj je tudi harmonika zelo raznovrstno glasbilo, ki ga omejujejo zgolj miselne prepreke v naših glavah. Na srečo pa ni tako z glasbeniki, ki so se odločili preko harmonike poiskati neko drugo glasbeno raven in med njih spadajo tudi harmonikarji nenavadne skupine Accordion Tribe.
Njihova glasba je sprva tako zelo nenavadna, da se gledalcu zdi, kot da ne vsebuje nobenega reda, nobene strukture, skratka da ruši vsa tradicionalna pravila melodij. Oziroma kot odkrito prizna tudi Maria Kalaniemi, te glasbe se v začetku preprosto ne da razumeti, ker je preveč nevsakdanja.
Toda to je zgolj površina, po daljšem vztrajanju pa se pokaže prava lepote improvizacije in iskanja drugačnih stilov. Kaos tako počasi postane prava harmonija zvokov in melodij, ki ne samo, da se medsebojno podpirajo, temveč tudi dopolnjujejo.
Enako nenavadni, kot tudi njihova glasba, so ustvarjalci, ki se zdijo povsem različni, toda skupaj tvorijo homogeno enoto veselja do glasbe in s tem tudi optimizma do življenja.
Morda še najbolj nenavaden je Otto Lechner, ki dokazuje, da telesne omejitve ne morejo ustaviti njegovega neukrotljivega duha, ki vedno znova išče nove izzive, pa naj bodo še tako bizarni na prvi pogled.
Guy Klučevšek daje vtis duše skupine, ki zna vedno najdi kompromis med različnimi željami in pogledi glasbenikov in ki z ameriškim smislom za šov točno ve, kako je potrebno razporediti melodije, da ne bodo služile zgolj izvajalcu, temveč tudi poslušalcu.
Bratko Bibič je kljub svojemu uporu proti stereotipom očitno ohranil tipično slovensko prizadevnost in tako igra kot v nekem transu, povsem v sožitju s svojim glasbilom, celo takrat, ko mu ne bi bilo treba, verjetno iščoč neko kompleksno popolnost.
Maria Kalaniemi svoje melodije ubira nekoliko zasanjano, verjetno predvsem v navezavi z njenim poznavanjem finske folklore, iz katerega črpa snov za svoje zares globoko občutene melodije, ob katerih lahko poslušalec začuti vso milino in lepoto glasbe.
Neko splošno podobnost skandinavskih motivov se lahko zazna tudi pri Larsu Hollmerju, pri katerem pa se vidi, da nima pomislekov pri kombiniranju povsem drugačnih žanrov, kar pa kljub morebitnemu skepticizmu poslušalca ne izpade slabo, prej nasprotno, njegove kompozicije dokazujejo sorodnost glasbe, morda celo neke skupne korenine vseh glasbenih slogov.
Accordion Tribe je glasbena fantazmagorija, ki gledalcu odpira povsem nove horizonte in ki na najboljši možen način dokaže, da drugačnost ni nekaj, česar bi se morali bati, temveč nekaj, kar lahko popestri monotoni vsakdanjik, za to pa je potreben predvsem osebni pogum, da v naši notranjosti poiščemo naš pravi jaz in ga (na tak ali drugačen način) tudi izrazimo, vsem klišejem navkljub.
*Accordion Tribe, glasbeni dokumentarec (režija in scenarij: Stefan Schwietert, nastopajo: Guy Klučevšek, Lars Hollmer, Maria Kalaniemi, Bratko Bibič, Otto Lechner idr., trajanje: 87 minut)
Ocena: glasba je življenje (10/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
