Minuli konec tedna se je s podelitvijo nagrad končal 55. berlinski filmski festival, glavno nagrado, zlatega medveda za najboljši film, pa je na veliko presenečenje prejel južnoafriški film U-Carmen eKhayelitsha, adaptacija znane opere Carmen, postavljena v južnoafriško mesto in posnet v domorodskem jeziku xhosa, delo režiserja Marka Dornforda-Maya.
Letošnji festival so zaznamovali številni politično aktualni filmi, od večnega žarišča na bližnjem vzhodu, genocidu v Ruandi, pa vse do nacističnega holokavsta, toda žirija pod vodstvom nemškega režiserja Rolanda Emmericha (Zvezdna vrata, Dan neodvisnosti, Godzilla, Patriot, Dan po jutrišnjem) se je odločila v ospredje postaviti manj kontraverzni film.
Žirijo so poleg Emmericha sestavljali tudi igralka Ingeborga Dapkunaite iz Litve (Misija: Nemogoče, Sedem let v Tibetu), kitajska igralka Bai Ling (Divji, divji zahod, Anna in kralj, Čudovita dežela, Nebeški kapitan in svet prihodnosti), nemška igralka Franka Potente (Teci Lola, teci, Anatomija, Kdo je Bourne 1&2), producent Wouter Barendrecht iz Nizozemske,
italijanski kostumograf Nino Cerruti in ukrajinski scenarist Andrei Kurkov.
Kitajski režiser Gu Changwei je za film Kong Que (Paun), v katerem prikazuje vsakdanje življenje kitajske družine na podeželju, v drugi polovici 20. stoletja, prejel veliko nagrado žirije - srebrnega medveda.
Nemce sta razveselili dve nagradi za film Sophie Scholl - zadnji dnevi, ki govori o mladi voditeljici odporniškega gibanja v medvojni Nemčiji, s katero so Nacisti kruto obračunali, po mnenju žirije pa si je s tem filmom srebrnega medveda za režijo zaslužil Marco Rothemunde, Julia Jentsch pa nagrado za najboljšo žensko igralko.
Nagrada za najboljšega igralca je tokrat romala v roke mladega Louja Taylorja Puccija, za vlogo v ameriškem filmu Sesalec prsta (Thumbsucker), ki govori o fantu, ki se preko težavnih let odraščanja prebija s sesanjem prsta.
Na področju posebnih umetniških dosežkov je najbolj prepričal Tsai Ming-Liang s filmom Muhasti oblak (Tian bien yi dou yun), katerega posebnost je eksplicitna erotika, ki že meji na pornografijo, a vendar navduši predvsem v estetskem smislu.
Medveda za glasbo je prejel Alexandre Desplat, za francoski film Biti je nehalo moje srce (De battre mon coeur s'est arrete), režiserja Jacquesa Audiarda.
Eden od glavnih favoritov za glavno nagrado In Paradise Now, režiserja Hanyja Abu-Assada, ki se je poglobil v bližnjevzhodno problematiko ter miselnost ter razloge za samomorilske teroristične napade, pa je kljub odmevnosti prejel le nagrado plavi angel za najboljši evropski film.
55. Berlinale je tako predvsem s končnimi odločitvami poskrbel za številna presenečenja, še enkrat več pa se je izkazalo, da bo potrebno razmisliti o (pre)veliki razsežnosti festivala, ki se je v zadnjih letih razširil tudi na kratke in otroške filme, kot tudi na številne spremljevalne predstavitve in premiere.
Več o letošnji podelitvi zlatega (in drugih) medvedov si lahko preberete na uradni strani Berlinala.
