Amerika je v težkih časih. Iz vseh strani ji grozijo samomorilski fanatiki, in nikoli ne veš, kdaj bo kdo izpod jopiča privlekel bombo ali smrtonosno bakterijo. A kako lahko prepoznamo takega človeka. Jasno, s tem da poenotimo družbo na enak miselni nivo, v katerem nihče ne bo izstopal, razen seveda malopridnežev.
Ta (po 11.septembru še bolj izostren) ameriški absurd na sebi v najslabši možni luči občuti Dave Buznik (Adam Sandler) , v normalnem življenju sicer povsem miren človek, ki brez vsakega problema požre še tako norčijo na njegov račun. A kaj, ko je v sodobni Ameriki vsako ugovarjanje smatrano za teroristično dejanje. Ko je vsak dotik razumljen kot spolno nadlegovanje. Ko so besede "nedolžen dokler krivda ni dokazana" samo še fraza na papirju.
Že se znajdemo pri drugem ameriškem absurdu: sodišča, na katerih je bolj kot resnica, cenjen čimbolj pretkan in "z vsemi žavbami namazan" odvetnik, ki bi za svojo (bogato) plačilo v nebesa spravil tudi samega Luciferja.
In končno se znajdemo pred tretjim ameriškim absurdom: priročniki in terapevti, ki naj bi o vas vedeli več, kot pa vi sami. Daveu tako ne preostane drugega, kot da prizna krivdo, ki je ni zagrešil in se prepusti terapiji proti besu Buddyja Rydella (Jack Nicholson). A kaj, ko Buddy bi povsem običajen terapevt, temveč njegovo krotenje besa temelji predvsem na soočanje z jezo in tako se Dave zaplete v celo vrsto hudo razgretih situacij, kjer seveda kot po pravilu potegne krajši konec in na koncu sam izpade za največjega jeznoriteža.
Čar celotne komedije je predvsem v tem, da nikoli ne veš povsem natančno, kdo je pravzaprav nor? Je Buddy zgolj nenavaden, ali pa je res malce zmešan? No, ko smo že pri tem, bi si to vprašnje pravzaprav lahko zastavili pri vsaki vlogi Jacka Nicholsona, saj je od genialnosti do norosti zgolj korak. In tako prav do konca filma ne boste mogli zagotovo oceniti Buddyjevega mentalnega stanja.
Konec pove veliko in na žalost (za moj okus) tudi preveč, nekako tako, da si lahko tudi Američani oddahnejo, ko odhajajo iz dvorane. Kljub temu se še kako približa realnosti, sicer res bolj iz komično pretiranega zornega kota, pa vendar.
Oh ja, da ne pozabim omeniti še mini vloge Johna C. Reillyja (budist), ki je očitno postal kar nekakšen statusni simbol sodobnih hollywoodskih filmov, Woody Harrelson bo presenetil svoje oboževalce v vlogi transvetita, v cameo vlogi pa boste lahko spoznali tudi bivšega župana New Yorka (Rudy Giuliani).
Film priporočam vsem, ki imajo kakršnekoli težave pri premagovanju jeze, tako tistim bolj eksplozivnim tipom, ki probleme najraje rešujejo s konfrontacijo, kot tudi implozivnim ljudem, ki svoje frustracije in težave potlačijo vase. Slednji so namreč potencialno še bolj nevarni, saj lahko pri njih jeza izbruhne povsem nepričakovano in nenadzorovano.
Sicer pa je film Bes pod kontrolo zagotovo eden komičnih vrhuncev letošnjega leta in zato gotovo služi kot najboljša terapija za preganjanje slabe volje.
* Bes pod kontrolo,
komedija (režija: Peter Segal, scenarij: Dave Dorfman, David Dorfman, igrajo: Adam Sandler, Jack Nicholson, Krista Allen, Marisa Tomei, Allen Covert, distribucija Continental film).
Ocena: Kdo je tu nor in kdo jezen? (9/10)
