Ljubezen je lahko zelo intenzivno, a hkrati tudi težko nadzorovano čustvo. Tragična izguba ljubljene osebe tako lahko pipelje do nepredvidljivih posledic in čustev. Od žalosti, zanikanja, melanholije... pa do jeze, besa in želje po maščevanju. A slednje se prerado sprevrže v nepremišljeno nasilje, kjer vsakdo postane potencialni sovražnik, s tem pa se seveda kopiči kolateralna škoda in žrtve.
Besno maščevanje je še eden izmed množice filmov o drogah, raku sodobne ameriške, pa tudi vsesvetovne družbe, ki se ga preprosto ne moreš znebiti. Lahko ga odkrivaš, preprečuješ in zdraviš, a kljub vsem tem prizadevanjem se vedno znova razbohoti.
Film se sicer prične precej solidno, čeprav nekoliko površno, zato ne pričakujte tako insajderskega in osebnega vpogleda v svet droge, kot smo ga bili deležni pri (že kar kultnem) Trafficu. Sicer pa vam verjetno že podatek, da se za spoznavanje osnovnih obrisov zgodbe, namesto igre in dialogov raje uporablja napovedovalski glas Vina Diesela pove, da domiselnost scenaristov očitno ni bila na ravno zavidljivi ravni.
A vseeno, film nam v dokaj merodajni luči prikaže osnovni problem trgovine z drogo: vedno se bo našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti posle tako ali drugače odstranjenega predhodnika in tako ponovno zapolnil vrzel v velikanski verigi proizvodnje in trgovine drog. Količina in relativna lahkost zaslužka je pač za marsikoga prevelik magnet, tudi za ceno stalne ogroženosti.
In ker je napad najboljša obramba se na udaru znajde tudi Sean Vetter (Vin Diesel), ki mu za ovratnik piha novi narko-šef z mističnim imenom Diablo, ki je prevzel posle od, pred kratkim iz Vetterjeve strani odstranjenega, kokainskega barona Lucera. A na žalost nastrada Vetterjeva žena, ki tako za sabo pusti strtega, besnega in maščevalnega vdovca, ki je odločen, da maščuje smrt svoje žene.
Igra Vina Diesla niha od genialnih momentov nekontroliranega besa, kjer mu dejansko na obrazu piše, da so bila njegova dejanja storjena v afektu, torej brez premisleka in pod vplivom travmatične izkušnje izgubljene ljubezni, pa do raznih patriotskih puhljic in praznih štosov, ki jih uganja s svojima prijateljema. A vseeno njegova pojava nekako sovpada s celotnim kontekstom filma. Na drugi strani pa sta njegova pomagača, kjer eden skrbi za dramo, drugi pa za (bolj slaboumen) smeh.
Zgodba je v začetku dokaj zanimiva in se stopnjuje vse do momenta, kjer izvemo, kdo je v resnici ta vražji Diablo in za moje pojme bi bilo najbolje, da bi se film na tem mestu končal. A na žalost se film nadaljuje in tako od raznih terminatorskih kadrov boja s prestreljenimi udi in uporabe veliko-kaliberskega orožja preidemo v trapast in povsem nepotreben zaključek, ki zgolj negira vse, kar je bilo do tedaj povedano.
Morda bi lahko rekli, da bi bil film še najbolj sprejemljiv takoj po prvih odmevnih uspehih Vina Diesela, tako pa je predolgo "gnil" na policah filmskega studija in sedaj izgleda zgolj kot nekakšen izprijen hollywoodski prikaz sodobne ameriške vloge v svetu. Če namreč pogledamo malce bolj natančno, lahko ugotovimo, da je Vetter v bistvu Amerika, ki je 11. septembra izgubila svoje ljubljene, svoj ponos in svoje sanje. In tako kot Vetter se je tudi Amerika maščevalno znesla nad Afganistanom ter Irakom, a če kdo verjame, da bo terorizem končal tako, kot narko-mafija v tem filmu, se globoko moti. To je na žalost le pobožna želja in utopična misel tistih, ki so mnenja, da je maščevanje najboljše orožje proti nasilju. A kaj, ko zlo vedno povzroči le še večje in vedno novo zlo.
Film ima tako dovolj miselnega potenciala, a na žalost zadovoljivo izkoristi zgolj pogled na psihologijo človeških občutkov žalovanja, občutka krivde in zaslepljujoče maščevalnosti.
* Besno maščevanje, akcijski triler (režija: F. Gary Gray, scenarij: Christian Gudegast, Paul Scheuring, Paul T. Scheuring, igrajo: Vin Diesel, Larenz Tate, Timothy Olyphant, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: maščevanje je (pre)močno orožje (5/10)
