Bizgeci so se v prvem filmu spraševali, kako obrati Češnje in bili na koncu soočeni z neprijetnimi posledicami prenažiranja s temi slastnimi sadeži. Sedaj je pred nami že drugi kratki animirani film s temi simpatičnimi žvercami, ki se odločijo odpotovati Na jug, a na zelo nenavaden način. Film si lahko ogledate pred celovečercem Roger Dodger.
V deželo pride jesen ter z njo veter in mraz, kar pa Bizgecov niti najmanj ne veseli. Ko Koki nekega dne prejme reklamni letak za počitnice v toplih krajih, se hitro odloči odpotovati, s seboj pa vzame tudi prijatelja Bigota in Figota, ter hišnega ljubljenčka Profesorja (ki so ga zadeli na loteriji), doma pa ostane le maček Nero.
Kljub začetnim protestom Profesorja, druščina sledi kazalcu na kompasu, ki jih zvesto vodi na jug, a seveda vedno v ravni črti, čez potoke in reke, čez zelenice in puščave ter čez hribe in gore.
Med tem Nero doma prireja divje mačje žurke, s katerimi dodobra opustoši stanovanje svojega gospodarja, a kaj ko ima Nero oči le za vroče mačje soplesalke.
Bigotu in Figotu pa je Sizifove poti počasi dovolj in Koki se hočeš nočeš mora obrniti, to pa še ne pomeni, da se čez čas ne bo navdušil za kaj drugega...
Pred nami je torej še en kratki animirani film s simpatičnimi liki Gregorja Mastnaka, ki mu očitno ne manjka odličnih idej in satir na človeško naivnost, ki jih podaja preko Bizgecov.
In kaj bi bila morala te zgodbe? Morda to, da življenje ne smemo živeti v ravni črti brez prilagajanj, temveč moramo včasih narediti tudi ovinek in se nato spet vrniti na pravo smer.
Drugače se nam lahko godi kot Bizgecom, ki se v želji priti na jug skoraj utopijo v reki, čeprav je most le nekaj metrov više. Nenazadnje, tako kot vse poti vodijo v Rim, tudi vse poti vodijo k našemu življenjskemu cilju in tako kot pot z veliko ovinki ni najbolj dobrodošla, tudi tista, na prvi videz najbolj neposredna, morda ni najboljša.
Še eno zelo posrečena morala filma pa je, da ne smemo verjeti vsemu, kar nam ponujajo v reklamah, saj so včasih te sanje vse prej kot lahko dosegljive in niti najmanj lepe, pa naj bodo še tako mamljive.
Tako kot se Bizgeci fanatično navdušijo nad počitnicami na jugu, maniji zanimivih ponudb za hladilnike podleže jeti (ki že tako ali tako živi v večnem mrazu in ledu), lahkoverni Koki pa že prvi dan po slabi izkušnji z njegovo zadnjo naivnostjo, spet podleže naslednji ekstra-super-XXL-enkratni-neverjetni ponudbi.
Sedaj pa se lahko vprašamo, kolikokrat tudi mi sami kupimo neko reč zgolj zato, ker nam v reklamah dopovedujejo, kako poceni, najboljša in oh in sploh enkratna je ta zadeva.
A taki smo pač ljudje, nepopolni in vedno v čakanju na naslednjo reč, ki naj bi nas osrečila, ter nikoli zares sposobni odreči se mamljivi ponudbi.
Samo za primer lahko podam naslednjo resnično primerjavo, ki je sicer bolj aktualna za moške, a tudi v svetu produktov, bolj atraktivnih za ženske, se najde veliko podobnih primerov.
Torej, v zadnjem času se v reklamah vseh večjih trgovinah s tehničnim blagom pojavljajo ponudbe za komplet hišnega orodja, ki sestoji iz petih ali šestih hobi strojčkov, spravljenih v ličen kovček in vse to za borih deset tisočakov.
In kako se torej lahko povprečen moški, mahnjen na električne strojčke, upre tej ponudbi? Očitno se ne more, kajti ob preverjanju ene od takih ponudb, mi je bilo zaupano, da je zaloga pošla v prvih nekaj urah prodaje!!!
A vendar se lahko upravičeno vprašamo, kako je sploh možno za tako smešno nizko ceno kaj zaslužiti. Po najbolj osnovni logiki že sam material stane več, potem pa je potrebno vse to še sestaviti (tudi kitajska delovna sila nekaj stane) in nato spraviti do prodajalcev, ki pa tudi niso ravno socialna ustanova.
Edin logičen zaključek bi bil torej, da je to hudo nekvalitetna roba, ki jo bo potrošnik bolj kot za uporabo, imel za razkazovanje prijateljem. A kljub temu sklepu se zdi nakup te in podobnih stvari skoraj neizogiben, saj obstaja nevarnost, da bi se ob nasprotnem primeru še dolgo spraševali, če morda vendarle nismo storili napake in bi stvar morali kupiti, saj se take priložnosti ne sme kar izpustiti, četudi ob tem obstaja možnost velikega tveganja.
Še en tak primer so npr. razni prodajalci, večinoma iz Madžarske in bivših sovjetskih republik, ki ponavadi ljudi ustavijo kar na parkirišču in ponujajo razne artikle, od radijev, ur, daljnogledov, nožev itd. po nemogočih nizkih cenah, z izgovorom da potrebujejo denar za pot domov, ali kaj podobnega.
A čeprav gre v večini primerov za ukradeno robo, ogromno število ljudi podleže mamljivi ponudbi. Kako tudi ne?
Še en primer iz lastnih izkušenj: na parkirišču k meni stopi Ukrajinec s kovčkom polnih nožev (na prvi pogled zalo kvalitetnih) in s prospektom, na katerem za cel komplet zahtevajo 700 EUR. On ga ponuja za 300! A glej ga zlodja, če mu rečeš, da nimaš toliko denarja, se je pripravljen še pogajati in bolj ko mu govoriš, da nočeš, bolj spušča ceno, dokler ne pride do cene 80 EUR!!!
In tako se človek znajde v dilemi: ali bo kupil, vedoč, da je s tem nekaj hudo narobe, ali pa se bo vzdržal in se potem še celo večnost spraševal, če ni storil napake in bi moral sprejeti tako "božje" darilo.
Zato vsako jutro vstanem v upanju, da me bodo tisti dan zaobšle take mamljive ponudbe in ne bom zapeljan v skušnjavo (nova zaveza kapitalizma?!?). A kaj hočemo, ljudje smo očitno še vedno zelo podobni Bizgecom, še posebej kar se tiče šibkosti volje.
*Bizgeci: Na jug, kratki animirani film (režija: Grega Mastnak, scenarij: Grega Mastnak, Peter Povh, animacija: Grega Mastnak, Boštjan Franc Avguštin, Vladimir Leben, Tina Avšič, trajanje: 5 minut, distribucija: Distribucija Kinoteka)
Ocena: čez drn in strn (8/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
