Gospodična v roza oblekicah in z bujno blond frizuro Elle Woods (Reese Witherspoon), se je še v drugo odločila, da nam bo potrkala na našo vest. Tokrat pa ne spreminja monotonega, zadrgnjenega in predsodkov polnega Harvarda, temveč se je odpravila kar v "zmajevo" gnezdo laži, spletk in prevar, v Washington, točneje na Kapitolski grič!
Njena misija: preprečiti poskuse na živalih. Njeni nasprotniki: velike korporacije, ki s takimi poskusi profitirajo velike denarce. Njeni zavezniki: senatorji in kongresniki, kot predstavniki ljudstva in kot glasovi pravičnosti ter razumevanja. Vsaj tako misli in to pričakuje!
Pa se izkaže, da so uradniki in politiki v Washingtonu vse prej kot navdušeni nad takimi (za nekatere ljudi sicer povsem logičnimi) predlogi. In zakaj ne? Mar ni njihova moralna naloga, da poslušajo želje ljudstva in se borijo za boljši jutri? Hja, pozabite pravljico o prelepi in pošteni ameriški demokraciji. Očitno ste prespali čas, ko je Amerika stopila v obdobje kapitalistične demokracije, kjer je čas denar, denar pa je sveta vladar.
Logična pot politika gre nekako takole: s kampanijo prepriča ljudi, da ga izvolijo na funkcijo, za katero se poteguje, seveda z namenom, da bo na tej funkciji pomagal ljudem, ki so ga izvolili. A na žalost volitve v Ameriki niso več tako preproste. Ste se že kdaj vprašali, od kje prihaja denar (milijonski dolarski zneski) za politične kampanije? Seveda od korporacij, ki tako na svojo stran pridobijo senatorja/kongresnika. Ta jim seveda v zahvalo, ko je izvoljen na oblast, po njihovih željah prireja zakone in jim tako že v kratkem povrne denar, ki so ga vložili v volilno kampanijo.
Kaj pa ljudje? Je*eš ljudi!!! Glavni so sponzorji, ki bodo ob preteku mandata zopet prispevali denar za kampanijo. Ljudem je potrebno le od časa do časa vreči nekaj peska v oči, s kakšno prisrčno zgodbo ali dobrodelno akcijo, potem pa je pred njimi spet mir za nekaj časa. Morda bo kakšen optimist med vami vstal in rekel: "Tako pa to ne gre! Če ljudjem njihov predstavnik ni všeč, naslednjič izvolijo drugega."
Pa je res tako? Koliko strank imajo v Ameriki? DVE! Demokrate in republikance (na žalost je tudi med njimi vse teže ločiti). Ostali nimajo niti približno toliko denarja kot ti dve (od korporacij sponzorirani) stranki, v kapitalistični demokraciji pa na žalost velja pravilo, da brez denarja in posledično brez publicitete ni muzike. Z drugimi besedami povedano: tisti, ki najbolj glasno kriči zmaga, ne glede na to, če kriči same neumnosti (od kar je na oblasti mali Bush to niti ni več mišljeno zgolj simbolično). Žalostno! In na veliko presenečenje do takega žalostnega spoznanja pride tudi naša Blondinka s Harvarda!
Kdor je pričakoval le brezmožgansko zgodbo o boju za pravice živali, kjer se bi Elle morala spopasti le s tistimi, ki ne odobravajo njene podobe, se je pošteno zmotil. Blondinka s Harvarda 2 je huda kritika ameriškega političnega sistema, če le znate brati med vrsticami in če ob koncu malce pogledate čez prste.
Drugo, kar Elle ugotovi je, da lahko pri politiku povzročiš odobravanje za neko stvar le, če mu jo približaš na osebno raven. Kaj pač brigajo politike težave malih ljudi, dokler je z njimi vse v redu? No, ko pa kakšna nesreča prizadane tudi koga njim bližnjega, se slika nekoliko obrne. V filmu je prikazan primer homoseksualnosti (sicer psa, ampak dobro ... simbolika, etc.), ki spremeni nazadnjaško miselnost republikanskega politika, ki šele takrat, ko se to zgodi nekomu, ki ga ima res rad uvidi, da to ni noben tabu.
In iz tega razloga bi vsak ameriški politik moral imeti kakšnega homoseksualnega otroka, nesrečo s strelnim orožjem v družini, bolezen, za katero zavarovalnica ne bi hotela plačati zdravljenja, hišo v getu, pripadnika druge rase v družini, hčerko, ki bi bila noseča pri šestnajstih, slabo javno šolo, ki bi jo morali obiskovati njihovi otroci ... in šele takrat bi se politiki zares pričeli brigati za te in številne druge težave, ki trenutno pestijo Ameriko.
Da se še malo vrnemo k samemu filmu: zelo velik plus lahko pripišemu dejstvu, da zgodba nikoli ne spusti svoje tarče iz oči. Stalno nas opozarja, da je z ameriško politiko nekaj hudo narobe in da je že zdavno izgubila stik z ljudmi. Lahko jih (politike) prepričaš, da se ti smeljajo v obraz, a že v naslednjem trenutku ti vržejo poleno pod noge ali pa te zabodejo v hrbet. Število udarcev pod pas, ki jih mora tokrat pretrpeti Elle je zares neverjetno, tudi že potem, ko se na platnu zvrstijo panoramski posnetki demokratičnih simbolov Amerike, ko zaplapolajo zastave in ko mali fantiči prepevajo domoljubne pesmi (v drugih filmih gotovi znaki patriotično posladkanega konca).
A za vsako bolezen se najde zdravilo in verjeli ali ne, Blondinka ima zelo inteligenten odgovor tudi na politične igrice in kupčije. Potrebno je aktivirati ljudstvo! Prva faza je seveda obveščanje ljudstva. Ljudje se pač ukvarjajo s svojimi problemi nekako v motu: Kar ne vem, me ne boli! Toda ljudi je treba zgolj prepričati, da je vsak človek pomemben! Da vsak glas šteje! Da se morajo boriti za to, v kar verjamejo in da jim bo to spremenilo njihovo prihodnost na bolje!
A stvar se ne konča s protesti ali z novimi volitvami! Ljudi je potrebno prepričati, da tudi sami stopijo v politiko. Saj ni nujno, da se takoj napotijo v Belo hišo ali na Kapitolski grič. Obstajajo tudi nižje ravni politične oblasti, ki morda res ne izgledajo tako zelo vplivne, a imajo posredno moč množice in neodvisnosti.
Ko tako seštejemo ena in ena ugotovimo, da je Blondinka s Harvarda 2 izredno pogumen in kritičen film, ki pa na zabaven in zanimiv način poskuša povedati, v čem je težava pri celotni stvari. Tako je, politiko delo zanimivo. Zanimivo za navadnega človeka, to pa je seveda smrt za vsakega skorumpiranega politika, ki vsekakor ne želi, da bi se ljudje zanimali za njegove (temačne) posle in mu gledali pod prste.
Dobro, film ima tudi svoje padce, npr. to, da se nihče ne obregne ob dejstvo, da je glavni podpornik Elline kampanije vnet zagovornik orožja. Pa tudi nasploh film prav zaradi tega istega človeka tudi jasno koketira z republikanci. Morda pa je to zato, da ga ne bi razglasili za teroristično propagando? In morda iz istega razloga tudi konec ni tako radikalen, kot bi moral biti, če bi zares hoteli doseči, da bi se v ameriški politika kaj premaknilo na bolje. Morda komu tudi ne bo všeč Ellin trapast povod za njeno bitko z belimi srajcami in črnimi oblekami, toda na koncu tako ali tako šteje končni cilj, ki pa je v njenem primeru vsekakor pravičen in plemenit.
Kakorkoli pogledamo, je durgi del Blondinke s Harvarda presenetljiv, osvežujoč, prikupen, zabaven in izredno iznajdljiv film, še posebej če upoštevamo dejstvo, da so hollywoodska nadaljevanja uspešnih filmov kot po pravilu velike polomije, namenjene zgolj izvabljanju še kakšnega fičnika iz žepa lahkovernih gledalcev, seveda pod krinko priljubljenosti prvega dela. No, tokrat temu ni tako. Tokrat Blondinka (zopet) najde zlato zrno.
* Blondinka s Harvarda 2, komedija (režija: Charles Herman-Wurmfeld, scenarij: Eve Ahlert, Dennis Drake, Kate Kondell, Amanda Brown, igrajo: Reese Witherspoon, Sally Field, Bob Newhart, Luke Wilson, distribucija Continental film)
Ocena: Blondinka kot Osama Bin Laden (9/10)
