Nasilje je stalni spremljevalec človeštva, že vse od njegovega nastanka. Če je bilo nasilje v začetku naravni mehanizem za preživetje, pa bi pričakovali, da bo človeštvo s svojim razvojem zavesti in inteligence počasi opustilo pogubno pot samouničevanja. A namesto tega, ljudje vedno znova iščejo nove in nove razloge za nadaljevanja medsebojnega pobijanja. Enkrat so ti razlogi ekonomski, drugič politični, tretjič ozemeljski, četrtič rasni, petič gospodarski, šestič verski... a ne glede na razlog, rezultat je na koncu vedno isti: mrliči, vsaj po smrti vsi enaki in vsi enakopravni.
Film Bloody Sunday je izredno zanimiv in natančen vpogled v nasilno naravo in psihologijo človeštva. Film je zasnovan na resničnih dogodkih in s svojim dokumentarnim pristopom še dodatno prispeva k realizmu.
Verjetno je že vsakdo slišal za konflikt Severne Irske, tako iz političnega stališča, kot tudi iz verskega. A film nima namena favoriziranja ene strani. Prav nasprotno, film odlično in nedvoumno prikaže, da na obeh straneh obstajajo slabi ljudje, ki edini izhod iz težav vidijo v nasilju. A slaba stran tega je, da nasilje vedno znova porodi zgolj novo nasilje. In na koncu so prav dobri ljudje, ki verjamejo v sožitje in enakost tisti, ki nastradajo.
Pa vendar se moramo vprašati, kako to, da ljudje vendarle slej ko prej ne uvidijo, da jih nasilje ne pripelje iz mrtve točke? Da več sovražnikov ko pobijejo, več bo pobitih tudi prijateljev? Razlogov za to je več. Prvi je zagotovo brezbrižnost. Ljudi polnih sovraštva pač ne zanimajo stališča nasprotnika, temveč si želijo samo to, da bi umrl. Oziroma kot reče vojak v tem filmu: "Vsi na drugi strani tega zidu so sovražniki!" Kdo je tam, zakaj so tam, zakaj so sovražniki, ga preprosto ne zanima. Zanj je dovolj, da so tam in da je prepričan, da jih mora odstraniti, preden mu storijo kaj žalega.
Nepoučenost oziroma nepripravljenost poslušati nasprotnika je prvi predpogoj za nasilje. Vsak konflikt se lahko zgladi, če sta le obe strani pripravljeni sodelovati. A na žalost marsikdo v spopadu vidi svoj interes in zako podpihuje predsodke in sovraštvo do nasprotnika. Mar kdo res verjame, da se IRA, ETA, Hamas in (pre)številne teroristične skupine tega sveta borijo iz plemenitih ciljev? Jasno, vedno imajo polna usta besed, kako je njihov vzrok za nasilje upravičen in kako se borijo za pravo stvar. A nikoli jih ne slišimo reči, da so pripravljeni prisluhniti nasprotniku. Saj ni potrebno, da bi jih takoj razumeli, dovolj bi bilo že to, da bi prisluhnili. A tega seveda ne želijo, kajti ko enkrat pričneš poslušati, lahko ugotoviš, da lastni vzroki morda niso nič drugačni od nasprotnikovih. Tega pa teroristi ne želijo, kajti njihov poklic je vojna in njihov rezultat je smrt.
A seveda nimajo krvavih rok samo teroristi, kajti tudi na drugi strani so ljudje, ki v spopadu vidijo nek interes, najsi je političen(zbiranje glasov na račun prestrašenosti volilcev) ali pa ekonomski(orožarska industrija je ena najbolj dobičkonosnih na svetu). Vedeti je namreč treba, da sta za vsako "igro" vedno potrebno dva.
Kako je lahko uspelo Gandhiju? Kaj pa Martinu Luthru Kingu? In Nelsonu Mandeli? Preprosto niso hoteli sodelovati v krogu nasilja. S podporniki so se ulegli na ulice in čakali na nasprotnika, ter mu ob vsakem udarcu ponudili še drugo lice. Seveda so ob tem padle tudi številne žrtve, toda vseeno v precej manjših številkah, kot pa če bi uporabili pot nasilja. In kot vemo, se vsakdo naveliča "igre" brez nasprotnika, pa tudi edini zlobec ni prijetno biti preveč dolgo časa. Če pa sta obe strani udeležena v nasilju, se lahko žogica krivde podaja iz ene na drugo stran.
Zelo pomenljiva je tudi končna izjava generala v filmu, po končanem masakru, da je vsaj danes ponoči v mestu mirno. Mogoče je temu res tako, a že v naslednjem trenutku vidimo mlade može, ki so v spopadu izgubili koga bližnjega (ali pa kar svoje ideale), kako se oborožujejo za povračilni udarec. In tako je krog nasilja sklenjen.
Ob filmu se lahko tudi vprašamo, kakšno je število mrtvecev, da bi nas mogla številka pričela skrbeti. Trinajst? Sto? Tisoč? Milijon? Ne! Dovolj je že ena sama nedolžna žrtev, ki je umrla zaradi svojih idealov in prepričanj v boljši svet za vse ljudi našega planeta. Statistično gledano pokol v mestecu Darry na krvavo nedeljo res ni bil najbolj krvav v človeški zgodovini, toda razlog, zakaj so ti ljudje umrli je tisti, ki dela film (in tudi sam dogodek) tako šokanten in pomemben.
Bloody Sunday ne smemo razumeti kot obtoževanje. To je opozorilo za vse ljudi, da nasilje NIKOLI ni pravi odgovor. Bloody Sunday je film z izredno močnim sporočilom, iz katerega bi se MORALI nekaj naučiti in ki bi ga morali videti VSI ljudje tega sveta.
Kot podatek, kako pretresljiv je film, naj povem le to, da kljub nekaterim glasnim šaljivcem, ki so na začetku naravnost tekmovali, kdo se bo spomnil bolj komične pripombe, je na koncu, ob zaključni razlagi dogodkov, ki so sledili incidentu, v kinodvorani vladala smrtna tišina, ki jo je prekinil le kakšen vzdihljaj zgražanja!
To je film, ki gre človeku res pod kožo, zato ogleda nikar ne zamudite, morate pa vzeti v zakup možnost, da vas bo po filmu malce sram, da ste pripadnik tako izprijene živalske vrste. A naj se to ne sprevrže v samopomilovanje, temveč raje usmerite energijo v odločenost, da boste storili nekaj za boljši jutri.
* Bloody Sunday, drama (režija in scenarij: Paul Greengrass, igrajo: James Nesbitt, Allan Gildea, Gerard Crossan, Mary Moulds, distribucija: A. G. Market)
Ocena: izprijenost človeške rase (10/10)
