Zgodilo se je tisto, kar se je moralo: Renée Zellweger se je poredila za nekaj kilogramov (ki pa se jih je prav tako hitro znova znebila) in zopet skočila v vlogo simpatične, toda kronično zmedene in glede svojih lepotnih atributov zelo negotove Bridget Jones, ki jo tokrat nenavadni dogodki popeljejo dobesedno Na rob pameti.
Trideset-in-še-nekaj-letna Bridget Jones (Renée Zellweger) kljub srečnemu življenju s svojim sanjskim moškim Markom Darcyjem (Colin Firth) dajejo kompleksi, saj se ji zdi, da ima na rebrih kakšen kilogramček preveč, v družbi Markovih prijateljev in poklicnih sodelavcev iz visoke družbe se ne počuti ravno preveč lagodno, pa tudi v službi ji ne gre vse po načrtih.
Da je mera polna, se okrog Marka stalno smuka privlačna mlada pripravnica, v Bridgetino življenje pa se znova vrne večni šarmer in nepoboljšljivi ženskar Daniel Cleaver (Hugh Grant), ki si znova želi zlesti v Bridgetine (velike) hlačke.
Po propadlem smučarskem dopustu in nepričakovani dilemi glede morebitnega naraščaja, se razmerje med Bridget in Markom poruši, kmalu pa mora ona skupaj z Danielom oditi na Tajsko, kjer naj bi pripravila turistično reportažo.
Danielu pa gre tam po glavi vse kaj drugega kot delo in tako se Bridget, tudi po zaslugi naivne prijateljice, ki jo spremlja, znajde v hudih težavah, iz katerih jo lahko reši zgolj sanjski gospod Darcy, četudi se Bridget zdi, da je zanj preveč nepopolna.
Bridget Jones: Na robu pameti je z enim stavkom nepotrebno, a na žalost neizbežno, nadaljevanje kultnega filma o dogajanju v ženskih glavah, ki prej kot kaj drugega poudari pomanjkljivosti samega izvirnika.
Če je bila Bridget v prvem delu simpatično čudaška, je sedaj samo še čudaška, kajti bolj ko jo moški ljubijo, bolj sama dvomi v ljubezen, bolj ko se zanimajo zanjo, večje lepotne komplekse razvija in bolj ko so sanjski, več napak najde na njih.
Film se tako vse do konca dobesedno trudi poudarjati razlike in lepotne ter karakterne napake, zaradi česar pa nenadni končni prebrat izzveni povsem nerealno in zares prav kot v pravljici.
Film preprosto pretirava v nizanju klišejev, ko npr. Renée stlačijo v padalski kombinezon, ki še poudari velikost njene zadnjice, po kateri se nato nepretrgoma prav škodoželjno sprehaja kamera. Je potem sploh kaj čudnega, da ima Bridget take frustracije?
Pravzaprav je čudno, predvsem kar se tiče njenih čustev, ko v vsaki Markovi karakterni drugačnosti vidi zgolj problem, a se ne zaveda, da je verjetno tudi sam moral pristati na kar nekaj kompromisov, da njuna zveza lahko uspeva.
Pri vsaki ljubezni so namreč potrebni kompromisi, kajti nihče na tem svetu ni popoln (če pa že obstajajo izjeme, je sila majhna verjetnost, da se bosta prav dve izjemi našli skupaj), toda Bridget preprosto ni pripravljena sodelovati, še več, ne verjame niti to, da se je nekdo pripravljen odreči kakšni stvari v njeno korist, pa četudi vsi signali govorijo drugače.
In če ženski možgani res delujejo v tej smeri, se moškim piše sila slabo (praksa na srečo dokazuje, da filmska teorija velikokrat ne drži).
Kljub vsemu film nekje do zadnje četrtine sledi vsaj neki logiki svojega žanra, ki pa jo zaključi serija neumnih dogodkov, ki film spremenijo v navadno burko, od prepevanja mjuziklov v tajskih zaporih (ki sicer slovijo po svoji krutosti), preko priznanja lezbičnih nagnjenj (ha, še celo ženske se ne morejo upreti tej neperfektni Bridget), pa vse do končnega bizarnega soočenja čustev v stilu oddaj Jerryja Springerja.
Film tako na koncu izgubi še tisto malo smisla, ki ga je podedoval od izvirnika, a hkrati ustvari grozljivo misel, da je mogoč tudi tretji del, če ne drugače s kopico novih čustvenih in situacijskih norosti.
Še besedica ali dve glede glavnih igralcev: Renée Zellweger kot nevrotična simpatična čudakinja, Colin Firth kot sanjski princ, Hugh Grant kot ženskar in zapeljivec, skratka njihove najbolj stereotipske vloge ... dovolj povedano!
Bridget Jones: Na robu pameti je zgodba o absurdno zafrustrirani ženski, ki ne zna prejeti komplimenta, temveč tudi to smatra kot neke vrste ironično kritiko in ki kot taka lahko služi le kot pomiritev za gledalke, ki si lahko rečejo, da same vendarle še niso tako kritičen primer, moški del občinstva pa lahko kvečjemu dobi občutek, da je njihova boljša polovica bolj čustveno zapletena, kot so mislili poprej.
Zavoljo prvih lahko le upam, da moški tega ne bodo jemali kot svarilo, temveč kot spodbudo, da se bodo še bolj posvetili partnerkam in poskušali razumeti njihove misli in občutke. Toda drage dame pozor, nimajo vsi moški toliko potrpljenja kot gospod Darcy!
*Bridget Jones: Na robu pameti - Bridget Jones: The Edge of Reason, romantična komedija (režija: Beeban Kidron, scenarij: Andrew Davies, Helen Fielding, Adam Brooks, Richard Curtis, igrajo: Renée Zellweger, Colin Firth, Hugh Grant, Jacindo Barrett, Jim Broadbent, Gemma Jones, Celia Imrie, James Faulkner, Dominic McHale, Luis Soto idr., trajanje: 108 minut, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: tudi slepa kura ... ljubezen najde (4/10)
