Cesta na zahod je zgodba milijonov ljudi, ki iz takšnih ali drugačnih vzrokov zapustijo svoj dom in deželo, ter v iskanju boljše prihodnosti odidejo proti zahodu, kjer pa jih seveda nihče ne čaka ravno z odprtimi rokami, prav nasprotno, večina ljudi, s katerimi pridejo v stik, jih želi le še bolj izkoristiti. Zgodbo je navdihnila resnična tragedija mlade ruske begunke Irine, ki je svoje trpljenje končala s samomorom, s skokom iz stanovanja v predmestju Aten, kjer so jo imeli ujeto zvodniki.
Cesta na zahod je mešanica fikcije in dokumentarca, ko na eni strani spremljamo žensko iz nekdanje Sovjetske zveze, ki je v mladosti doživela mučno izkušnjo trgovine z belim blagom, sedaj pa hodi po Atenah in išče izginulo prijateljico.
Na drugi strani pa so posnetki resničnih beguncev in njihovih žalostnih zgodb, ter nerazumevanja, ki so ga deležni iz naše strani.
Zgodbe filma se simbolno zelo učinkovito prelivajo v slike, na katerih lahko prepoznamo izkoriščane in obupane ljudi, neke vrste sodobne sužnje, brez pravic in spoštovanja, nekje na meji med peklom in vicami.
Vsaka država se otepa beguncev in z njimi žonglira po raznih birokratskih poteh, ter jih podaja med različnimi institucijami, dokler se jih dokončno ne znebi in odvrže tja, od koder so prišli.
Toda pri vsem strahu pred njimi, se velikokrat pozabi neizpodbitno dejstvo, da so tudi to zgolj ljudje, ki imajo, tako kot vsi ljudje na tem svetu, sanje in željo po boljšem življenju.
Zagotovo jim ni fino biti begunec, še manj da bi to delali nalašč. Svet je nepravičen in oni se preprosto odpravijo iskat tisti del pravice, ki naj bi jim pripadal in dokler človeštvo ne bo prepoznalo in priznalo tega problema, so tudi pravice vseh nas le začasna utopija, ki se lahko zelo hitro poruši.
Vedno namreč obstajajo zlobni ljudje, ki so pripravljeni še dodatno izkoristiti nesrečo soljudi in tako pravzaprav le zaključijo krog begunskega statusa quo, nikogaršnje zemlje za ljudi, ki uradno ne obstajajo.
Toda tragedija beguncev se ne zaključi tako zlahka, temveč ponavadi traja vse življenje in sicer v obliki psihičnih brazgotin in tistega večnega strahu pred morebitno ponovitvijo zlega.
In to je mesto, kjer Cesta na zahod odlično prestopi meje dokumentarca, ki tega čustvenega bremena ne more pokazati tako zelo učinkovito, temveč se z analizo misli glavne junakinje prikaže kruta in bedna resnica človeške civilizacije.
Kajti vsaka veriga je močna le toliko, kot njen najšibkejši člen, prav nič drugače pa ni s človeštvom.
Pa vendar se zdi, da izkoriščani prav absurdno premorejo veliko več optimizma, kot tisti, ki jim je na voljo vse, pa kljub temu ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo.
Na obrazih beguncev se tako kljub grozljivim zgodbam vedno sveti nek žarek upanja, neka misel, da na tem svetu vendarle obstaja pravica, ki bo na koncu zmagala in človeštvo popeljala v novo dobo, kjer besede o enakosti in solidarnosti, ne bodo zgolj črka na papirju, temveč bo vsakdo izmed nas pripravljen tudi nekaj storiti, za uveljavljanje tega načela.
Cesta na zahod je film o žalostni usodi ljudi, ki nimajo neke prave prihodnosti, a hkrati tudi opozorilo, da moramo nekaj storiti vsaj za naslednje rodove, kajti kolo sreče je zelo nepredvidljivo in slej ko prej se na napačni strani lahko znajdemo tudi sami.
*Cesta na zahod - O dromos pros tin dissi, dokumentarna igrana drama (režija in scenarij: Kyriakos Katzourakis, igrajo: Katie Gerou, Maria Englezaki, trajanje: 81 minut, podnaslovi so v angleščini)
Ocena: iste sanje, enaka razočaranja (8/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana, v sklopu tedna sodobnega grškega dokumentarnega filma.
