Vsakdo skriva v svoji preteklosti nek madež, nekateri večjega, drugi manjšega. Velikokrat taka skrivnost pride na dan, včasih pa jo komu vendarle uspe povsem zakriti. A to še ne pomeni, da tak madež ne obstaja več, prav nasprotno, stalno skrivanje največjih skrivnosti lahko povsem spremeni in nenazadnje tudi uniči življenje tistega, ki se noče soočiti s svojo preteklostjo. Ljudje pa, sadistični kot smo, najprej iščemo drug na drugem ravno te napake in jih poskušamo obesiti na največji zvon, seveda s prikritim namenom, odvračanja pogledov drugih ljudi od naših lastnih Človeških madežev.
Profesor Coleman Silk (Anthony Hopkins) je ugleden človek, ki je s svojo delavnostjo in talentom prišel do mesta dekana lokalne fakultete. S svojo sposobnostjo in odločnostjo je nato povzdignil fakulteto na zelo visok nivo, pri tem procesu pa si je ustvaril kar nekaj sovražnikov.
Prav ti ljudje tako izrabijo njegovo nenamerno napako, ko v razredu, ki ga poučuje, izreče besede, ki so v prenesenem pomenu besede lahko razumljene kot rasistična žaljivka proti temnopoltim.
Nesrečna politična nekorektnost ga tako stane službe, nato pa mu zaradi šokantne novice v naročju umre tudi žena.
Pol leta kasneje Coleman obišče "puščavniškega" pisca Nathana Zuckermana (Gary Sinise), z željo, da bi slednji napisal Colemanovo biografijo, v kateri bi pojasnil, kakšna krivica se mu je zgodila.
Kljub temu, da Nathan ponudbo zavrne, postaneta s Colemanom dobra prijatelja in kmalu mu Coleman zaupa, da ima afero z ločenko Faunio (Nicole Kidman), čistilko na fakulteti, kjer je Coleman nekoč delal, ter pomočnico na bližnji kmetiji.
A njune razlike v letih, socialnem statusu, ugledu, izobrazbi itd. kmalu pričnejo pritiskati na njuno razmerje. Pa ne od znotraj, torej da bi onadva sama povzročala pritiske, temveč od zunaj, ko ljudje vedno bolj z neodobravanjem spremljajo njuno zvezo.
Težave počne povročati tudi rahlo psihopatski vietnamski veteran Lester (Ed Harris), Faunijin bivši mož, preko katerega se kmalu razkrije, da se v Faunijini preteklosti skriva kar nekaj tragedij.
Na drugi strani pa tudi Coleman vse bolj čuti težo velike skrivnosti, ki je v bistvu spremenila in povsem na novo definirala njegovo življenje.
Človeški madež je film, kjer je v prvi vrsti pomembno intimno razmerje med dvema človekoma, ki je močnejše od vseh negativnih vplivov iz okolice.
Sicer lahko na eni strani ugotovimo, da imata Coleman in Faunia zaradi bridkih izkušenj iz preteklosti težave ob navezovanju trdnejših vezi, saj v začetku oba na njuno zvezo gledata zgolj iz vidika spremembe in zabave.
A več ko sta skupaj, bolj je očitno, da delita ista usodo in počasi pričneta zaupati drug drugemu. To zaupanje pa se počasi poglablja do neslutenih globočin, ko na koncu drug drugemu zaupata skrivnosti, ki jih sicer ne bi (in tudi nista) nikomur drugemu.
Med njima namreč ne obstaja obsojanja, kajti sama sta bila v njunih življenjih že dovolj obsojana, da vesta, kako boleče je to lahko. Toda zakaj sta kljub svojim (zunanjim) razlikam tako (duševno) usklajena?
Morda je še najboljša primerjava, ki je ponujena že v filmu, z vrano, zaprto v kletki lokalnega poštnega urada. Ta vrana je bila namreč vzgojena od ljudi, pa vendar ne spada mednje.
In isto je s Colemanom in Faunio, katerih življenje in njuni človeški madeži so bili ustvarjeni predvsem zaradi družbe, pa vendar sta se vsak na svoj način distancirala od ljudi in sta tako kot dve osamljeni vrani, ki sta se končno našli.
Toda Colemanova laž presega meje njegove osebne zgodbe in odlično obravnava ameriški prikriti rasizem, ter prikaže, zakaj je pravzaprav prišlo do tako velikih medrasnih segregacij, ki imajo svoje posledice še danes.
Morda še bolj zanimivo je dejstvo, da bi lahko Coleman zaradi te svoje preteklosti zlahka dokazal svojo nedolžnost pred profesorskimi kolegi, pa vendar se odloči, da bo obdržal svojo skrivnost zase.
Verjetno predvsem zato, ker se zaveda, da bi vedenje resnice v predsodkov polni družbi, v kakršni živi(mo), povsem spremenilo pogled na vse njegovo življenje ter dosežke in zato raje preneša breme krivice.
A Človeški madež ima še en, zelo zanimiv simbolni pomen in sicer neverjetno učinkovito prikaže čistunstvo, hinavščino in moraliziranje, ki so vladali v Ameriki po koncu hladne vojne, pa vse do prihoda teroristov.
Jasno, ta del zgodbe je nakazan z največjim simbolom ameriške hipokrizije, razkrivanjem spolnega življenja Billa Clintona. Monica in Clinton sta bila v tistem času prva vest vsakega "spodobnega" medija in prva beseda vsakega "poštenega" moralista. Nemoralnež in lažnivec vodi Ameriko, zares škandal prve vrste.
A bolj ko so na dan pričele prihajati umazane podrobnosti, bolj je bilo očitno, da je vse to zgolj izprijena igra tistih, ki v svojem življenju ne najdejo večjega veselja, kot je brskanje po intimi drugih ljudi.
In na koncu se mora človek vprašati, kako se je vse to Američanov in tudi nas sploh tikalo? Mar ni intimnost vsakega človeka nedotakljiva, pa naj je prostitutka za vogalom ali pa voditelj najmočnejše države sveta.
Mar ni ravno vtikanje v človeško intimo tisto najbolj sprevrženo in prezira vredno dejanje, ki ga počnejo zgolj voajerji, fetišisti in drugi iztirjenci? Dobro, Clinton je lagal, toda verjetno bi vsakdo, v čigar intimo bi tako grobo in nemarno posegali, storil isto.
Sicer pa zdajšnji predsednik Bush ml. laže kot pes teče, od orožja za množično uničevanje, ustvarjanja namišljenih povezav s teroristi, prikrivanja korporativnih prevar, pa vse do zavestnega zavajanja javnosti s potenciranjem nevarnosti in posledičnega strahu.
Hja, Bush ml. je pač dovolj pameten (oziroma dovolj pokvarjen?), da je svoje laži zavil v nevidni ščit grozečega terorizma, medtem ko Clinton ni znal (oziroma je bil preveč pošten?), da bi preusmeril pozornost javnosti kam drugam.
A roko na srce, ob kom se počutite varneje, da drži v rokah kovček, ki vsebuje kode za aktiviranje nuklearnega arzenala, ki lahko nekajkrat(!) uniči ves svet: seksualno osvobojenega in zadovoljenega intelektualca, ki je v mladosti kadil marihuano, ali pa nemara napetega, po nafti smrdečega, mentalnega nesposobneža, ki se ima za poslanca Boga, ki naj bi mu osebno naročil, naj iz zemlje iztrebi vse zlo?!? A vrnimo se k filmu.
Velik plus so vsekakor tudi izredni igralci, od enkratnega Anthonyja Hopkinsa, ki s svojim čutom za osebno noto vživi svojemu liku pravo dušo, fenomenalne Nicole Kidman, katere vloga "diši" po novem Oskarju, malce manj opaznega, toda vsekakor zelo učinkovitega Garyja Sinise, ter vedno zelo doživetega Eda Harrisa, ki odlično predstavi drugo plat skrivanja človeških madežov.
Človeški madež je v prvi vrsti intimna zgodba o dveh ljudeh, ki sta soočena s svojo temno preteklostjo. Toda Človeški madež je po svoji sekundarni funkciji tudi popoln obračun z najglobljimi ameriškimi fobijami, njihovim licemerstvom, fanatičnim moralizmom in zlagano politično korektnostjo. Film, ki odpira oči in buri duha. Ogled vsekakor priporočam.
*Človeški madež, drama (režija: Robert Benton, scenarij: Nicholas Meyer, Phillip Roth, igrajo: Anthony Hopkins, Nicole Kidman, Gary Sinise, Ed Harris idr., distribucija: Creativa)
Ocena: Clintonov lulček, je kot... (10/10)
