Leta 1954 se po dolgih letih v sovjetskem ujetništvu vračajo še zadnji preživeli nemški vojaki. Med njimi je tudi Richard Lubanski (Peter Lohmeyer), ki ga z veliko negotovostjo pričakuje družina, predvsem najmlajši sin Matthias (Louis Klamroth), ki očeta sploh še nikoli ni videl.
A mučno ujetništvo je na Richardu pustilo številne posledice, med katerimi je tudi čustvena otopelost, kar družino še posebej prizadene.
Richard je namreč vse prej kot navdušen nad ženinim barom, s katerim preživlja družino, komunističnimi nazori starejšega sina, hčerkinim druženjem z ameriškimi vojaki in navezanosti Matthiasa na nogometnega napadalca Helmuta Rahna (Sascha Göpel), ki naj bi kmalu z državno reprezentanco odpotoval na svetovno prvenstvo v Švico.
Richard spričo vseh nenadejanih sprememb postaja vse bolj zagrenjen in občasno tudi nasilen in še preden se dobro zave, je njegova družina tik pred razpadom.
Na drugi strani spremljamo življenje športnega novinarja Ackermana (Lukas Gregorowicz), ki z ženo živi lagodno življenje visokega stanu in se pripravlja na odhod v Švico, od koder naj bi poročal o svetovnem prvenstvu.
Usode vseh protagonistov se tako združijo v Švici, na tekmi, ki bo odločala o njihovi prihodnosti.
Čudež v Bernu je zelo dobro zamišljen film, ki odlično prikaže vse stiske, dvome in tudi upanje, ki jih je Nemčija doživljala v povojnih časih.
Še posebej odlično je prikazana zgodba družine, katere oče se vrača iz ujetništva in kjer je posredno izpovedano tudi zelo kruto dejstvo, da se je iz sovjetskih gulagov v Sibiriji vrnilo le kakšnih 10% nemških ujetnikov, vsi ostali pa so zablode svoje države plačali z življenjem.
A tudi tisti, ki so prišli nazaj, so bili povsem spremenjeni, po eni strani od vojnih grozot (odlična scena v rudniku!), po drugi strani pa zaradi pomanjkanja čustev, ki si jih v ujetništvu niso smeli privoščiti.
Kako naj torej oče razume, da so sinovi zajci še kaj več kot okusno rojstno-dnevno kosilo? Oče se mora tako soočiti s svojimi strahovi in jih zaupati družini, ter dokončno pozabiti na nacistične slogane, da nemški fantje ne jokajo.
Na drugi strani je zanimivo videti tudi bolj bogati sloj družbe, preko oči novinarskega para, ki ne ve če bi odšel na poročno potovanje v Tunizijo ali Egipt. Njuna zgodba namreč simbolizira ponoven vzpon porušene Nemčije, ki ga tudi lahko primerjamo s čudežem.
A po drugi strani se zdi njuna zgodba malce preveč instantna, kot nekakšna satira tipične ameriške predmestne družine, le da to nima kaj dosti smisla v tem filmu.
A morda film še najbolj zašepa na področju nogometa. Vse preveč je namreč posvečen dolgim pogovorom, načrtovanjem in osebnim dvomom nogometašev, kar samo po sebi ne bi bilo nič slabega, če bi le film vseboval še nekaj več dejanskih tekem.
Tako je prikazana le finalna tekma, vse druge tekme pa so podane le v obliki statistike. Hja, vsaj Jugoslovani si zaslužijo malce več pozornosti s komentarjem, da so njihovi nogometaši kot partizani... premaga se jih lahko le, če se pokažejo (brez komentarja!).
Tisti zares pravi fanatično spektakularni nogometni duh je tako prisoten šele povsem ob koncu filma in tisti prizori so zares nepozabni.
Čudež v Bernu je navdihujoč film, kjer vse poti vodijo na svetovno prvenstvo v nogometu in kjer se dokaže, da tudi nemški fantje jokajo, če ne drugega od sreče.
Film za vse nogometne navdušence in vse, ki jih zanima povojna zgodovina Nemčije.
*Čudež v Bernu - Das Wunder von Bern, športna drama (režija: Sönke Wortmann, scnarij: Rochus Hahn, Sönke Wortmann, igrajo: Louis Klamroth, Peter Lohmeyer, Johanna Gastdorf, Lukas Gregorowicz, Katharina Wackernagel, Sasha Göpel idr., trajanje: 117 minut, distribucija: AG Market)
Ocena: Tudi nemški fantje jokajo! (7/10)
