Roland Emmerich predstavlja svojo vizijo "naravne" apokalipse, ki se nam počasi a zagotovo približuje.
Paleoklimatolog Adrian Hall (Dennis Quaid) je na arktiki, ob preučevanju spreminjanja vremenskih vzorcev v preteklosti, priča odlomu velikanske ledene ploskve v velikosti Rhode Islanda.
Adrian se zaveda, da bi bil to lahko prvi znak velikih podnebnih sprememb in svoja spoznanja predstavi svetovnim vladam, a naleti na neodobravanje in nihče ni pripravljen preveč resno jemati njegovih svaril in teorij o možnosti nenadnih globalnih sprememb in katastrof.
Adrianu zares verjame le profesor Rapson (Ian Holm) iz Škotske, ki je prišel do podobnih rezultatov, a še preden uspeta združiti podatki in tako morebiti prepričati vladne uradnike v resnost problema, je naravno ravnovesje že porušeno do točke brez povratka.
New Delhi pobeli sneg, Tokio uniči toča v velikosti nogometnih žog, Los Angeles po divjanju velikih twisterjev izgleda kot bi bil napaden z atomsko bombo, New York pa zalijejo ogromni valovi plime.
A to je šele začetek, saj se zaradi porušenih morskih tokov hladne severne zračne mase pričnejo pomikati proti jugu in izoblikujejo se hurikanom podobne vremenske fronte, kar povzroči nič manj kot novo ledeno dobo.
Med tem ko potekajo množične evakuacije ljudi proti jugu, se Adrian odpravi na sever, da bi rešil sina Sama (Jake Gyllenhall), ki se je pred poplavami in mrazom, skupaj s prijatelji, zatekel v newyorško javno knjižnico.
Dan po jutrišnjem bi še najlažje opisali kot tipičen film katastrof, ki navduši predvsem s posebnimi efekti in vizualnim vtisom, precej manj prepričljiv in naivno poenostavljen pa je po svoji vsebini, kar se še najbolje pokaže ob koncu filma, ki kot še v vsakem filmu katastrof, poleg uničenja prinese tudi odrešitev, vsaj za glavne junake.
Začetek filma je sicer nadvse obetaven, saj lepo predstavi glavne naravne zakonitosti našega planeta, ki narekujejo, da učinek tople grede ne pomeni, da se bo Zemlja spremenila v veliko puščavo, temveč da bo (vsaj na severni polobli) to sprožilo novo ledeno dobo.
Ta, na prvi videz kontradiktorna trditev ni le izmišljotina tega filma, temveč dejstvo, ki sloni na vplivu morskih tokov na temperature in celotno kroženje zraka.
Če tako vzamemo pod drobnogled samo "naš" Zalivski tok, ki s kroženjem po severu Atlantika skrbi za ogrevanje Evrope in ZDA, ga lahko taljenje ledu na arktiki in posledičen vdor hladne vode iz severa, prekine in s tem dejansko povzroči drastičen padec temperatur, najprej v Evropi, nato še v ZDA.
A če pogledamo malce bolj natančno, kako so ti podatki uporabljeni v filmu, se kmalu pokaže, da se dejstva in naravne zakonitosti podrejajo zgodbi in to na hudo radikalen način.
Najprej zmoti interaktivni zemljevid morskih tokov, kjer so vsi svetovni tokovi povezani v en velik sklenjen tok, ki za piko na i, v severnem Atlantiku kroži v nasprotni smeri urinega kazalca, kar je seveda skregano z realnostjo in nasploh fizikalno nemogoče.
Seveda pa ima to svoj vzrok v zgodbi, kajti neprekinjen vsesvetovni tok pomeni, da prekinitev samo na enem delu pomeni zaustavitev vseh svetovnih tokov in posledično globalne spremembe, obrnjen Zalivski tok pa pomeni, da bodo objem mraza najprej začutile ZDA (specifično New York), nato pa šele Evropa (v resnici bo(?) ravno nasprotno).
Zloraba naravnih dejstev je torej nujna za logičen potek zgodbe. Manjka samo še en delček sestavljanke, namreč kako doseči, da se bo v dve uri trajajočem filmu dogodilo tisto, za kar bo narava potrebovala stoletje?
Enostavno, si je dejal Emmerich, treba je le dodati še eno ali dve neznanki, ki bosta zmedli gledalca in podredili še nekaj naravnih danosti potrebam filma.
Kot prva je tako navržena desalinizacija oceanov, kar ima neko logično osnovo, a je ta postopek dejansko še bolj kompliciran in dolgotrajen kot ohlajanje morskih tokov, strašenje s "kocko " ledu v velikosti Rhode Islanda pa je zgolj blef in dobesedno kaplja v morje.
Nič manjši blef pa niso tiste hurikanom podobne fronte, ki kar iz zgornjih plasti atmosfere s podtlakom črpajo ledeno hladen zrak. Seveda bi bile take fronte zaradi velikosti in nizkih temperatur izredno nestabilne, kajti s črpanjem tako ekstremno hladnega zraka, bi se dejansko izničile same od sebe (zato hurikani tudi nastajajo samo v tropskih predelih, kjer so visoke temperature in velika vlažnost).
Če torej iz enačbe globalnih vremenskih sprememb odštejemo vse te "neznanke", dobimo logičen sklep, da je možnost takega scenarija nastanka nove ledene dobe praktično zanemarljiva, vsaj kar se tiče tako zelo drastičnih temperaturnih sprememb.
Toda kljub vsemu, zadnje raziskave vzorcev ledu, nastalega ob zadnji ledeni dobi kažejo, da so npr. na Grenlandiji temperature v enem letu padle kar za 10 stopinj, kar res ni primerljivo s sekundnimi padci v Dnevu po jutrišnjem, a kljub temu je skoraj gotovo, da bo generacija, ki bo živela ob začetku procesa ledene dobe, občutila tudi vse posledice.
Možnost da pride do nove ledene dobe že v naslednjih 100 letih, pa je po zadnjih izračunih približno 5%-na, torej majhna, a nikakor zanemarljiva.
Če se vrnemo nazaj k filmu, je potrebno izpostaviti še eno veliko hibo, ki pa je značilnost praktično vseh filmov katastrof, namreč samaritanske glavne junake, ki se preko celega filma razdajajo, naprezajo, trpijo, mučijo in so vsi po vrsti pripravljeni za nekoga drugega tvegati življenje, takih pozitivnih likov pa se na koncu očitno usmili celo mati narava.
V Dnevu po jutrišnjem je edina razlika v tem, da sploh ni niti enega izrazitega negativca, saj se npr. Jackov tekmec za naklonjenost Laure, kljub prvotnim mrkim pogledom, izkaže za zelo koristnega in simpatičnega, ter nenazadnje celo deli ljubezenske(!) nasvete Jacku.
Ko pa celo kapitalistično obsedeni podpredsednik zaključi film s patetično patriotskim in predvsem samokritičnim govorom, pa je bolj ali manj že jasno, kam pes taco moli.
Glede tega pa hkrati velja omeniti še dve pozitivni strani filma, namreč lep prikaz arogance politike in nasploh človeštva, napram problemu varstva narave, ki vedno pride na vrsto šele po razdelitvi sredstev "bolj nujnim" področjem, kot so npr. vojne za področja, bogata z nafto.
Kot drugo pa velja izpostaviti imenitno satiro na račun ameriškega kompleksa vzvišenosti, ki bo verjetno zares postavljen na realna tla šele, ko jim bo dejansko primrznila zadnja plat in bodo morda šele takrat malce bolj razumeli težave tretjega sveta in da ljudje ne emigrirajo, ker se jim to pač zdi fino, temveč ker so v to iz takih ali drugačnih razlogov primorani.
In tako, kot šele v stiski spoznaš pravega prijatelja, je tudi v Dnevu po jutrišnjem ameriška administracija prisiljena vzpostaviti dialog s tretjim svetom. Seveda pa se lahko vprašamo, kaj bi bilo, če bi bila situacija obratna in bi "zamrznile" dežele, ki v zameno za gostoljubje ne bi mogle odpisati dolgov? Bi kljub temu tudi ZDA odprle svoje meje?
Dan po jutrišnjem je tipičen spektakel, ki se ga v kinu splača videti predvsem zaradi posebnih efektov, ki jih v podobno navdušujoči obliki zagotovo ne more pričarati noben domači kino, da o računalniških DivX-ih sploh ne govorimo.
Toda hkrati ima Dan po jutrišnjem tudi sila omejen rok trajanje, največ tja, do novega filma katastrof, s še bolj spektakularnimi specialnimi efekti.
Kajti vsebinsko je Dan po jutrišnjem tako zelo rustikalen, da mu ne bodo nasedli niti omejeni in po nafti smrdeči predsedniki, ki bodo v filmu prej kot resno grožnjo videli teorijo zarote hipijevsko zakajenih naravovarstvenikov in bodo tako, raje kot Kjotski protokol, podpisali ukaz za napad na novo državo, bogato z nafto.
Skratka, vredno ogleda, le če vas zanima, kako Roland Emmerich po Dnevu neodvisnosti in Godzili spet (še bolj spektakularno) ruši svet, na prizanesljivost narave, v smislu katere se izteče Dan po jutrišnjem, pa v resničnem življenju nikar ne računajte preveč.
* Dan po jutrišnjem - The Day After Tomorrow, akcijska znanstveno fantastična drama (režija in scenarij: Roland Emmerich, igrajo: Dennis Quaid, Jake Gyllenhaal, Emmy Rossum, Sela Ward, Arjay Smith, Dash Mihok, Jay O. Sanders, Sela Ward, Austin Nichols, Tamlyn Tomita, Sasha Roiz, Ian Holm, Nassim Sharara, Carl Alacchi, Kenneth Welsh, Michael A. Samah, Robin Wilcock, Jason Blicker, Kenneth Moskow, Tim Hamaguchi, Glenn Plummer, Adrian Lester, Richard McMillan, Nestor Serrano, Sylvain Landry, Christopher Britton, Vlasta Vrana, Pauline Little, Alan Fawcett, Howard Bilerman, John Maclaren, Frank Schorpion, Rachell Glait, Pierre Leblanc, Richard Zeman, Perry King, Frank Fontaine, Mimi Kuzyk, Al Vandercruys, Vitali Makrov, Rusell Yuen, Tim Bagley, Pierre Lenoir, Don Kirk, Lisa Canning, Terry Rhoads, Nicolas Feller idr., trajanje: 124 minut, distribucija: Continental Film)
Ocena: tudi mati narava pozna usmiljenje (6/10)
