Slovenci smo vstop naše države v Evropsko unijo pozdravili z velikim navdušenjem, toda kljub vsem prednostim in ugodnostim, ki jih prinašajo take povezave, nekje v ozadju vedno tiči tudi veliko tragičnih socialnih zgodb posameznikov, ki se jim ne cedita zgolj med in mleko. Damjan Kozole, ki je na podobne stiske malih marginalnih ljudi opozoril že v Rezervnih delih, Porno filmu in Stereotipu, se je v televizijskem filmu Delo osvobaja lotil tudi tega problema.
Ob vstopu v novo tisočletje in pridružitvi Slovenije Evropski uniji, se je Pero (Peter Musevski), moški srednjih let, znašel v veliki krizi. Zaradi zaprtje tovarne, ki so jo prevzeli tujci, je ostal brez službe, kot strojnemu tehniku pa mu na zavodu za zaposlovanje ne morejo preskrbeti novega dela.
Službo skuša najti s pomočjo nekdanjega znanca (Jernej Kuntner), a mu slednji obrne hrbet in ko se izjalovi tudi upanje na zadetek na Lotu, je Pero prisiljen k posedanju doma ali v bližnjem baru.
Finančno je povsem odvisen od žene Vere (Nataša Barbara Gračner), ki v zakonu ni več srečna, kljub drobnim Perotovim pozornostim, ki pa se ponavadi izjalovijo, npr. tudi zaradi nenehnih okvar njegovega avtomobila.
Pero kmalu ugotovi, da se Vera sestaja s svojim šefom, čemur sledi ločitev in odselitev žene in hčerke, Pero pa edini izhod najde v samomoru. Na srečo mu tudi to ne gre najbolje od rok, saj ga zmoti (in reši) mlada soseda (Manca Dorrer), v bolnišnici pa spozna, da obstajajo še veliko hujše tegobe, njegovo življenje pa se s pomočjo številnih srečnih naključij hitro prične popravljati na bolje.
Delo osvobaja je za slovensko filmsko produkcijo dokaj nenavaden film, predvsem zaradi žanrske nekonsistence, saj iz težke in moreče socialne drame nenehno prehaja v lahkotno komedijo in s tem, po eni strani omogoči gledalcu, da se laže identificira z zgodbo, po drugi strani pa obide pretirano depresivnost in samouničevalno tragičnost, ki zaznamuje veliko število slovenskih filmov.
Sama zgodba sicer ves čas teži k nesrečnemu zaključku, toda film nenehno, predvsem s pomočjo malce nerodnega glavnega lika, življenje ne kaže kot pretežko breme, ki bi se ga dalo odvezati zgolj s štrikom na najbližjem drevesu, temveč v nekakšni pasivnosti čaka, da po dežju znova posije sonce.
Film tako ne išče sreče, temveč pusti, da se glavnemu liku zgodijo vse možne nesreče, ki se tako dobesedno izčrpajo in naposled morajo prepustiti prostor sreči.
In smisel vsega tega? Verjetno predvsem v spoznanju, da nikoli ne gre obupati. Da bolj ko so stvari črne, večja je možnost, da se bodo obrnile na bolje.
Zakaj bi vedno mislili in pričakovali le najslabše, ko pa lahko že za naslednjim vogalom čaka neko naključje, ki nam lahko povsem spremeni življenje. Dobro, statistična verjetnost takih naključij je mogoče res majhna, toda vsekakor ne zanemarljiva.
Kruta resnica filma pa se skriva v simbolično zelo poudarjenem problemu izgube službe in koliko negativnih posledic lahko to potegne za sabo in porine nesrečnega posameznika v začaran krog brezposelnosti, ki ji sledijo ekonomska odvisnost, slabšanje socialnega položaja, obremenitev zakonskih/ljubezenskih odnosov, pa vse do uničenja samozavesti.
In lahko se upravičeno vprašamo, koliko podjetij zares pomisli, kaj se bo zgodilo z odpuščenimi delavci, ko se proizvodnja preseli v vzhodno Evropo ali na Kitajsko, kjer je delovna sila cenejša. Morda se s tem res privarčuje veliko denarja, toda ali to res odtehta tveganje uničenja človeških življenj?
Problem torej ni v pridružitvi Slovenije v Evropsko gospodarsko skupnost, temveč v sprejemanju principov sodobnega brezkompromisnega kapitalizma in miselnosti (ki šefom omogoča miren spanec), da česar ne vidiš, ne povzroča skrbi.
Glavna komponenta, ki osmisli celoten film, so zagotovo igralci, na čelu z enkratnim Petrom Musevskim, ki nenehno vzbuja občutek malega človeka in slehernika, njegova malce nerodna postava in obnašanje pa še olajšata identifikacijo gledalca (oziroma naših skrivnih kompleksov).
Veliko presenečenje je tudi Nataša Barbara Gračner, ki deluje izredno fatalno, hkrati pa izžareva nek strah pred veliko življenjsko prelomnico in odločitvijo, s katerima se sooča.
Prijetno je gledati tudi vedno nekoliko skrivnostno Manco Dorrer, predvsem soočanje njenega lika z občutki glavnega junaka, oziroma z družbenimi stereotipi o moralnih in družinskih vrednotah.
Glede dvoličnosti slednjega velja omeniti simbolno fenomenalen dialog med zakoncema, ko on ugotovi, da ga družica vara: On v afektu:"Prekleta... Ločil se bom!"; Ona hladno:"Prav, se pa ločiva." On prestrašen:"Pa si ti normalna? A veš, da imava otroka?"
Delo osvobaja je film o nesreči in o upanju, ki se ne konča z definitivnim da ali ne, temveč prepusti življenju svojo pot, v gledalcu pa pusti upanje, da ni nikoli prepozno za nov začetek. Vsekakor simpatičen in domiseln film, katerega edina "napaka" je prav velika fluidnost koncepta razmišljanja, ki za slovenski filmski prostor ni ravno običajna.
*Delo osvobaja, komična socialna drama (režija: Damjan Kozole, igrajo: Peter Musevski, Nataša Barbara Gračner, Marjana Brecelj, Manca Dorrer, Primož Petkovšek, Andrej Nahtigal, Marjuta Slamič, Uroš Fürst, Jernej Kuntner idr.)
Ocena: nikoli ni prepozno za nov začetek (8/10)
