Sedem zgodb, sedem režiserjev, ena tema. Čas! Ena največjih konstant vesolja in hkrati neznank za človeštvo. Bi lahko obrnili čas nazaj? Za trenutna miselna spoznanja človeštva nemogoča iluzija, saj bi to pomenilo, da bi se morale spremeniti vse danes nam znane fizikalne zakonitosti vesolja. Lahko pa tok časa poskušamo razumeti. Kaj vse se lahko zgodi v desetih minutah? Sedem režiserjev je podalo svoje razumevanje časa.
Kot prvi se nam predstavi Aki Kaurismäki z zgodbo Psi nimajo pekla. Glavna lika in njim pripadajoča igralca si je izposodil kar iz svojega filma Mož brez preteklosti.
Redkobesedni moški se odpravlja na pot proti svoji novi službi na naftni ploščadi v Sibiriji. Obotavlja se, gleda na uro. Naposled se je odloči, pove svojemu poslovnemu prijatelju, da ga zapušča in prosi, da mu izplača njegov delež v delavnici. Nato odide po svojo zaročenko. Želi jo vzeti s sabo, kot spominek na domovino, ki jo zapušča.
V desetih minutah je človek povsem spremenil svoje življenje. Sedaj bo imel novo službo, ženo in novo domovanje.
Molčečnost vseh likov filma sprva deluje nenaravno in depresivno. A sčasoma uvidimo, da je to zgolj odziv ljudi na neznano. V njih je dvom. Jim bo čas naklonjen, ali pa bodo postali žrtev svoje preteklosti?
Življenjska črta je projekt Víctorja Ericeja. Od vseh zgodb še najbolj simbolično prikazuje prepletanje časa, rojstva, mladosti, starosti in smrti. Španija, samotna kmetija, dojenček spi v zibelki, poleg njega na postelji drema njegova mama.
Zunaj se odvija življenje: možje kosijo travo, nekdo kleplje koso, babica mesi kruh, dedek bere časopis. Kar naenkrat se na dojenčkovi srajčki pojavi madež krvi, a zraven ni nikogar, ki bi to opazil. Življenje in čas tečeta dalje. Madež krvi narašča. Srečno naključje zbudi mamo. Vsa družina se zbere, da bi pomagala dojenčku. Na prvi strani časopisa je letnica 1940.
Dojenček kot prispodoba človeštva, ki je v tistem času prelivalo kri? Deset minut ki je odločalo o smrti in življenju! Koliko vojakov je v teh desetih minutah padlo na frontah po vsem svetu? A življenje teče dalje!
Zgodba Deset tisoč let starejši režiserja Wernerja Herzoga je verjetno najbolj tragična v tem sklopu. Govori o zadnjem nomadskem plemenu, ki je vse do leta 1981 živelo izlirano od civilizacije, skrito v brazilskih pragozdovih. Vlada se je odločila, da bo z njimi vzpostavila stik, preden to naredi kakšen iskalec zlata ali drvar.
Odprava je našla pleme in z njim navezala stik. Ljudje, ki niso znali niti obdelovati kovin, so v desetih minutah doživeli evolucijski skok deset tisoč let naprej. A na žalost se bili v tem času izolirani od zunanjih vplivov in tako niso mogli razviti odpornosti na naše bakterije in viruse.
Večina plemena v naslenjih mesecih umre za najbolj banalnimi boleznimi, kot sta prehlad in norice. Danes jih živi le še peščica. Mladi se sramujejo svojih prednikov, starejši obujajo tradicije svojega plemena le še kot zanimivost za tujce.
Civilizirani ljudje smo hoteli divjake naučiti našega načina življenje in jih s tem ubili. Iztrebili smo pleme, zgolj zato, ker je bilo drugačno od nas in mi te drugačnosti nismo znali razumeti.
Nekdanji poglavar plemena, danes tuberkulozni bolnik, gleda uro. Ne razume principa in pomena njenega delovanja, toda ve, da se čas njegovemu plemenu izteka.
Jim Jarmusch je v kratkem filmu Prikolica.Noč. predstavil bolj osebno zgodbo o desetih minutah počitka igralke v njeni prikolici. Vključi si glasbo, prižge cigareto, pogovarja se po telefonu.
A v njeno prikolico stalno vdirajo ljudje, njeni pomočniki in menedžerji, ki enkrat pregledujejo njen mikrofon, drugič ji prinašajo hrano, tretjič preverjajo njeno frizuro. Mlado dekle je obkroženo z ljudmi a samo. Edini, do katerega čuti neka globlja čustva je na drugi strani telefonske linije.
Vsi ostali so zgolj statisti njenega življenja, ki samovoljno vdirajo v njeno intimo in tako v bistvu vodijo njeno življenje. Ona sama nima življenja, je zgolj lutka v rokah časa in prostora.
20 kilometrov od Trone je stvaritev Wima Wendersa, ki predstavlja popotovanje človeka od pekla, do nebes in spet nazaj v desetih minutah. Mlad poslovnež sredi pustinje išče bolnišnico. Pojedel je nekaj keksov, ki so očitno vsebovali halucinogene substance. Naslednja bolnica je 20 kilometrov stran v mestu Trone.
Možakar se odloči in odpelje, a kmalu prične doživljati čudne občutke. Neprijetno zamenja nepopisna sreča in veselje. Znašel se je v nebesih, a ta nebesa ga lahko na cesti stanejo njegovega živjenja.
Mimo se pripelje mlado dekle. Angel varuh? Ali pa morda padli angel, ki bo možakarja odpeljal iz nebes spet nazaj v pekel človečnosti. Kaj bi se zgodilo, če čas ne bi združil teh dveh oseb, na točno tistem prostoru? Naključje, ali morda nek večji, nam neznan načrt, kjer je tudi čas zgolj posrednik med našimi življenji?
Oropali so nas je dokumentarna zgodba Spika Leeja o usodni noči, ko so se zgodile zadnje predsedniške volitve. Jasno, zmagal je Bush ml., a v filmu je predstavljena zgodba drugega tabora, ki je prepričan, da so bili oropani.
Ključna država: Florida. Njen guverner je brat bodočega predsednika. Vodja volilne komisije izbriše iz volilnega registra nekaj 10.000 volilcev, ki so označeni za bivše prestopnike. Po večini so to temnopolti ljudje, ki bi volili Ala Gora. Naključje?
Volilni lističi so narejeni pomanjkljivo in zavajujoče. Volilne naprave ne delujejo. Najslabše so opremljena volišča v tistih okrajih, kjer ima večino Gore. Mediji sproti štejejo glasove in predčasno razglasijo za zmagovalca Busha. Gore prizna poraz.
Toda ni še vsega konec, saj prihajajo novi rezultati, kjer je razlika skoraj neznatna. Gore prekliče svoj poraz. Nekaj tednov kasneje vrhovno sodišče s petimi glasovi proti in štirimi za, ustavi ponovno preštevanje glasov. Bush je predsednik.
Tokrat slišimo le verzijo ene strani. Nekaj od tega je zagotovo res, a manjka logični premislek, kako bi se dalo to spremeniti. Kaj če bi zmagal Gore? Potem bi na iste napake opozarjal Bush! Zakaj torej nihče noče odpraviti napak in spremeniti sistema, da ne bi omogočal takih manipulacij?
Zato ker bo morda na naslenjih volitvah rezultat obraten in bodo te iste napake šle na roko tistim, ki jih tokrat kritizirajo. Vse so le politične igrice, čas pa teče naprej.
Zadnja zgodba 100 globokih rož Chena Kaige govori o napredku, ki ga nekateri ne morejo več dohajati. Starček najame selitveni servis, da bi odpeljali njegovo pohištvo. Težava je le v tem, da njegove hiše in pohištva ni več.
Čas in napredek človeštva sta jo porušila, tako da je to samo še spomin v njegovi glavi. A morda tudi spomin nekaj pomeni? Morda pa resnično ni le tisto, česar se lahko dotaknemo in občutimo, temveč tudi tisto, kar obstaja v naših mislih? In če bi vsi verjeli, da porušena hiša še vedno stoji, mar ne bi topomenilo, da je dejansko tudi tam?
Deset minut starejši: Trobenta je izredno zanimiv skupek kratkih filmov, kjer človek zagotovo vsaj v eni zgodbi lahko najde neke vzporednice s svojim življenjem. To je simbolna interpretacija časa, njegove nepovratnosti in dokončnosti. Je kot labodji spev človeštva, vse od našega nastanka, pa do našega konca.
Kajti čas ne prizanaša nikomur in se ne bo ustavil niti ob koncu človeštva. Na nas samih pa je, da naredimo s časom, ki nam je na voljo tisto, kar mislimo da je najbolj prav.
*Deset minut starejši: Trobenta, zbirka kratkih filmov (režija in scenarij: Aki Kaurismäki, Víctor Erice, Werner Herzog, Jim Jarmusch, Wim Wenders, Spike Lee, Chen Kaige, Tan Zhang, igrajo: Markku Peltola, Kati Outinen, Marko Haavisto, Ana Sofia Liano, Pelayo Suarez, Celia Poo, José Antonio Amieva, Fernando García Toriello, Chloë Sevigny, Charles Esten, Amber Tamblyn, Yuanzheng Feng, Le Geng, Qiang Li, Jin Zhang, Shujun Wang, Feng Feng idr., distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: ko se čas ustavi (10/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
