Da sta bolj kot velikost in moč, pomembni predvsem srčnost in iskrenost, je splošno znano reklo, četudi nekateri prenapihnjenci trdijo, da je to zgolj tolažba zgub. Dodgeball: Zgube med dvema ognjema je totalna brezkompromisna komedija, ki želi dokazati, da je vsak, še tako "povprečni Janez", zmožen premagati praktično vsako oviro v življenju, če le zbere dovolj moči, da si upa dvigniti iz povprečja in pokazati vse kar zna.
Kaotični Peter La Fleur (Vince Vaughn) vodi majhno telovadnico "Povprečni Janez", kjer se povečini zbirajo precej nenavadni osebki, ki velikorat tudi pozabijo plačati članarino, kar pa Petra ne moti preveč.
Nekega dne pa na vrata njegove pisarne potrka privlačna Kate (Christine Taylor), bančna uslužbenka, ki mora preveriti poslovanje telovadnice, ki je zašla v velike dolgove.
To pa je tudi priložnost za egocentričnega samoljuba Whita Goodmana (Ben Stiller), lastnike velike verige telovadnic Globo Gym, ki mu je bil Peter že od nekdaj trn v peti.
Toda Peter se ne namerava predati tako hitro, na pomoč pa mu priskoči celotna druščina nevsakdanjih prijateljev, od nerodnega Owena (Joel David Moore), z navijaštvom obsedenega Justina (Justin Long), Steva (Alan Tudyk), ki je prepričan, da je pirat, nekoliko narcisoidnega Dwighta (Chris Williams), pa vse do večne copate Gordona (Stephen Root).
Po neuspeli akciji z avtopralnico, se odločijo za izhod v sili, namreč udeležbe na turnirju v dodgeballu, igri podobni dvema ognjema, toda precej bolj nasilni. Ker fantje seveda nimajo pojma, kako se tej reč streže, jih že v kvalifikaciji premaga skupina tabornic, toda po srečnem naključju se vendarle uvrstijo na tekmovanje v Las Vegasu.
Svoje (radikalne) trenerske usluge jim ponudi nekdanji šampijon v dodgeballu in ko svojo udeležbo na turnirju napove tudi Goodman, se Petru pridruži tudi Kate, ki ne prenese Goodmanovega nastopaštva.
Toda slednji še ni rekel zadnje besede in ima tako na zalogi še celo kopico umazanih trikov, s katerimi namerava poraziti Petra, katerega sotekmovalci se morajo naposled soočiti tudi z lastnimi strahovi in problemi, če želijo premagati nasprotnike in postaviti svoja življenja v prave tirnice.
Dodgeball: Zgube med dvema ognjema je tako zelo bizarna komedija, da gledalec preprosto več ne ve, iz koga se pravzaprav sploh norčuje.
Če je nekje (daleč) v ozadju zgodba o boju med (slabim toda navdušujočim) velikim in (poštenim toda povsem odštekanim) malim, oziroma boj med kapitalizmom in voljo posameznika, je v ospredju predvsem popolna parodija, tako na glavne like, kot tudi samo zgodbo.
Film tako brije norce iz samega sebe, kar se sicer zdi povsem bedasto in samodestruktivno, toda na koncu se izkaže, da prav to reši film pred popolnim polomom.
Dodgeball se namreč ne pretvarja in ne želi gledalca prepričati, da je nekaj več kot zgolj šala na nivoju oralno-analnega mentalnega razvoja, temveč s popolno degradacijo glavnega motiva zgodbe (torej igre dodgeballa) poskrbi za občutek popolnega absurda, zaradi česar gledalec niti ne želi iti globlje od površinskega spremljanja gagov in (pogojno smešnih) krutosti.
Slednje se gibljejo od metanja velikih izvijačev v ljudi, preko reveža, ki ga potlači preobilna navijačica brez hlačk, večkratnega zbijanja pešca z avtomobili, speštanja invalida z nakovalom (oziroma velikim kosom železja), pa vse do obveznih udarcev z žogami pod pas.
Igra dodgeballa je tako povsem obskurno zbanalizirana, že vse od predstavitvenega videa (ki parodira ameriško vzvišenost in sistemsko možgansko opranost), preko nastopajočih na turnirju (japonske kamikaze, nemški neonacisti, kanadski gozdarji, sado-mazo čudaki ...), pa vse do omejenega pomočnika komentatorja, ki je bil nekdaj zvezda tega športa.
Kaj nam vse to torej pove? Da tega športa preprosto ne moremo jemati resno in da ima očitno realne možnosti res zgolj v vsega siti Ameriki, oziroma na ameriških šolah, kjer dodgeball skrbi za ustvarjanje doživljenjskih frustracij, ko močnejši šolarji maltretirajo manjše in šibkejše z meti žog v mednožje.
Še en dokaz samoironije filma je absurdni odnos do gostujočih filmskih legend, od Davida Hasselhoffa, Chucka Norrisa, pa vse do Williama Shatnerja in še celo življenjski nauk Lanca Armstronga izzveni kot čisto norčevanja na račun banalnosti filma.
Dodgeball: Zgube med dvema ognjema je komedija, ki se dobesedno trudi, da je ne bi jemali resno, toda ob tem se postavlja vprašanje, zakaj so potem sploh potrebni vsi tisti namigi na debilnost in nevarnost pokoravanja trenutnim modnim zapovedim ter iskanju notranje moči in sreče v vsakem posamezniku, če absurdnost filma vse to izpodbija?
Morda pa je Hollywood prepričan, da lahko te teme poda Američanom zgolj v filmu, ki še najbolj spominja na kakšno risanko Looney Tunes (Nore note)? Upajmo, da v tem ne tiči še preveč resnice!
*Dodgeball: Zgube med dvema ognjema - Dodgeball: A True Underdog Story, komedija (režija in scenarij: Rawson Marshall Thurber, igrajo: Ben Stiller, Christine Taylor, Vince Vaughn, Rip Torn, Justin Long, Jason Bateman, Stephen Root, Joel David Moore, Alan Tudyk, Chris Williams idr., trajanje: 97 minut, distribucija: Continental film)
Ocena: kdor nizko cilja ... zadane mednožje (5/10)
