Ljudje znamo biti zelo kruta bitja, še posebej, če pri sočloveku začutimo, da je manj močan (v psihičnem smislu) ali pa da nam je v neki meri podrejen. Že od pradavnine je čovek izkoriščal šibkost drugega in ta neplemenita lastnost, se je ohranila vse do današnjih dni. Že res, da imamo v sedanjem "civiliziranem" času vedno polna usta usmiljenja, samaritanstva in razumevanja, toda včasih nepričakovani dogodki premagajo vse dobre misli in iz naših duš izpustijo najbolj temačne plati človeške osebnosti.
Dogville je prijazna vasica, nekje Bogu za hrbtom, kjer vsakdo pozna vsakogar. Mladi razvijajoči se pisatelj ter filozof in moralni vodja skupnosti Tom (Paul Bettany) se odloči, da bo vaščane poučil v umetnosti sprejemanja dugačnih ljudi.
Priložnost za to se mu ponudi, ko v njihovo vasico priteče mlada dama Grace (Nicole Kidman), ki je na begu pred kriminalci. Čeprav sprva skeptični, prebivalci Dogvilla na Tomovo prigovarjanje naposled le pristanejo, da lahko Grace ostane pri njih za dva tedna, potem pa bodo videli, če jo bodo želeli obdržati.
Tom gre v svojih idejah še naprej in izdela načrt, kako bo Grace vsak dan nekaj časa pomagala vsakemu vaščanu, ki se bodo tako naučili sprejemati pomoč neznanke in jo morebiti naposled tudi sprejeli.
A nekaj gnilega je v vasici Dogville, namreč izprijena človeška duša, ki samo čaka, kdaj lahko pride na plan. Prebivalci Dogvilla tako postajajo vse bolj zahtevni in nesramni do Grace, še posebej ko izvejo, da jo kriminalci iščejo tudi s pomočjo policije.
Ljudje, ki nikoli niso premogli veliko in ki so bili vedno nekje pri dnu socialne lestvice, naenkrat dobijo neznansko moč prevlade nad šibkejšim človeškim bitjem.
Kaj se zgodi, če opici v roke potisnemo pištolo? Morda bomo imeli srečo in opica ne bo vedela, kja početi s tako močjo in bo pištolo odložila na tla in se zanjo ne bo več zmenila? Toda morda jo bo stvar zanimala? Morda se bo začela z njo igrati? Morda bo uvidela, da je to predmet, ki ga lahko uporabi v svojo korist? Toda ker se opica ne zaveda prave moči pištole, obstaja velika verjatnost, da bo ustrelila sama sebe!
Lars von Trier je znan po svojih psiholoških filmskih študijah človeške narave, ki jih je najraje pripovedoval po pravilih Dogme 95. Toda Dogville je še bolj šokanten, ne zgolj po svoji zgodbi in vsebini, temveč v svoji osnovni zamisli.
Film namreč ni posnet v naravi, temveč v velikem temnem prostoru. Vse kar vidimo, je vasica Dogville. Kar se dogaja zunaj ni važno. Zunanjost ne obstaja, so le ljudje, ki živijo tukaj in njihova soočenja z življenjem.
Nadalje je izredno zanimiva scenografija, kjer hiše nimajo zidov, vrat in oken, temveč vse to označujejo le črte narisane na tleh. Jasno, vsakdo v vasici pozna vsakogar in vsakdo točno ve, kaj počne njegov sosed v točno določenem trenutku. Zakaj bi bile stene sploh potrebne? Stene so le iluzija ljudi, ki želijo skriti svoja življenja in skrivnosti pred drugimi, a to v tako majhni vasici, kot je Dogville, ni mogoče.
Dogville je tragična zgodba o človeštvu in tem, kako se lahko zlo razbohoti, če le dobi najmanjšo priložnost. Oblast človeka izpridi, pravi star pregovor, ki na žalost še kako drži.
Toda presenetljivo je, da zna oblast (v tem primeru oblast nad šibkejšim) izpriditi tudi tiste, ki bi morali vedeti, kako je, če je človek ubog in brez moči. A človek je še vedno zver, ki vedno preži na šibkejši plen in ga napade ter neusmiljeno raztrga, ko nanj naleti. Ta zver tiči v vsakem izmed nas in le redki ljudje so dovolj močni, da jo znajo premagovati.
A kar je še hujše, je to, da ob spoznanju napačnega ravnanja, ljudje nismo pripravljeni spoznati svojih zmot in jih popraviti. Raje se zatečemo k rešitvi, ki bo zgolj odstranila trenutni problem, kot pa da bi se poskušali znebiti vzroka, ki tiči v nas samih.
Seveda, resnici je včasih zelo težko pogledati v oči in se soočiti z našimi lastnimi napakami, a še bolj presenetljivo je, da tega niso zmožni niti tisti, ki so največji zagovorniki idealov harmonične družbe (tako kot v tem primeru Tom).
Krog tragičnosti pa je sklenjen, ko zaradi takega grdega in nesamokritičnega ravnanja izprijenih ljudi, zlobni postanejo tudi dobri (od prvih izkoriščani) ljudje. Slednji namreč spoznajo, kako zelo so se motili v svoji veri v dobroto in poštenost. Njihovi ideali so zdrobljeni in vsaka trohica usmiljenja in hvaležnost za prvotno dobroto izprijenih ljudi je uničena.
Dobi ljudje se lahko sicer trudijo, toda slej ko prej spoznajo v kakšni zmoti so živeli in tedaj jim postane jasno, kakšna je resnična podoba ljudi, ki so na prvi pogled dobri in prijazni, toda v svoji notranjosti pokvarjeni in dvolični.
In takrat tudi dobri ljudje prestopijo na slabo stran. Morda bi lahko rekli, da zgolj "očistijo" svet slabih ljudi, a s tem v resnici izkažejo tudi svojo slabost. Na tem mestu pa poti nazaj ni več, kajti to je sklenjen krog nesmiselnega človeškega nasilja, sovraštva, zavidanja in želje po prevladi nad tistimi, ki se niso zmožni braniti.
Dogville je vsakakor zelo pogumna simbolna mojstrovina, ki se loti zelo težke, a hkrati tudi izredno pereče teme. Morda komu ne bo všeč razdelitev na poglavja in vmesni glas napovedovalca (naratorja), ki morda res malce preveč vsiljivo razlaga zaključke, do katerih bi morali priti gledalci sami.
A to pač ni zgodba le o nekem točno določenem mestu. To je zgodba o človeštvu, ki se lahko zgodi in se dogaja vsak dan, povsod po svetu, zato tudi tak pristop, skoraj v obliki dokumentarnega filma, ni povsem neumesten.
Poleg odlične ter pogumne zgodbe gre v prvi vrsti pohvaliti Nicole Kidman in Paula Bettanyja (slednji z Russellom Croweom še vedno pluje po naših kinih v Gospodarju in bojevniku), prav tako pa je bila odlično izbrana tudi vsa druga igralska zasedba.
Dogville je film, ki ga ne smete razumeti kot obtožbo, temveč kot svarilo. Svarilo, da v vsakem izmed nas tiči nekaj slabega, če si to priznamo ali ne in da bomo le z zavestnim ravnanjem v nasprotno (dobro) smer lahko premagali to negativno stran naše osebnosti.
In mogoče vas bo na koncu filma tudi malce sram, saj boste morda spoznali, da ste v svojem življenju tudi sami že kdaj izkoristili šibkost nekoga drugega, morda res ne v tako strašni obliki, kot ljudje v tem filmu, temveč morda zgolj na nekem podzavestnem nivoju.
Toda to spoznanje ni nič slabega. Sedaj je potrebno le poskrbeti, da se to ne ponovi več in le tako bomo lahko presegli mentaliteto prebivalcev Dogvilla in postali boljši ljudje!
*Dogville, drama (režija in scenarij: Lars von Trier, igrajo: Nicole Kidman, Paul Bettany, Harriet Andersson, Lauren Bacall, Jean-Marc Barr idr., distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: vsa izprijenost človeškega duha (9/10)
