Maščevanje je sladko, pravijo. A še bolj sladko je, če žrtev sploh ne ve, kaj jo je doletelo, dokler ni že prepozno. Toda včasih se ponesreči še tako dober načrt, sploh če se je porodil bolj spontano in hitro, tako kot se to zgodi glavnim junakom filma Dolgi prsti.
Sheila (Alicia Silverstone), Woods (Woody Harrelson) in Stu (Paulo Costanzo) so blagajniki manjše banke v mestecu sredi pustinje, ki jih druži predvsem ena misel: kako se maščevati izkoriščevalcem, ki jih obdajajo, oziroma kako pogledati iz povprečja in končno storiti nekaj drznega in nepredvidljivega.
Sheilo je pravkar zapustil fant, sicer njen nadrejeni v banki, ki jo je predvsem izkoriščal. Sheila se mu namerava maščevati z ropom nočnega sefa, kriv pa bi bil seveda prav bivši fant, ki vedno pozablja menjati kode.
Woodsov sovražnik je lokalni zlobni bogataš (John Cleese), ki je tudi strasten lovec, na enem od svojih pohodov pa je pokončal tudi raco, njenega mladička pa je našel Woods in ga posvojil, od tistega dne naprej pa išče pot, kako bi jo zagodel nesramnemu grobijanu.
Bogataša ima na piki tudi Shmally (Rachel Leigh Cook), ki si še najraje predstavlja, kako obračuna z negativci v stilu bojevniške princese Xene.
Stu pa se ukvarja predvsem s problemom lastne identitete in predvidljivosti, na prigovarjanje prijatelja Maxa pa se odloči ukrasti večjo vsoto denarja, nato v Las Vegasu staviti na črno ali rdeče in ob morebitnem dobitku vrniti "sposojeni" denar.
Težava vseh teh načrtov pa je, da so se vsi vpleteni odločili poravnati svoje račune isti konec tedna, seveda pa nihče ne ve za načrte drugih.
Dolgi prsti je izredno nenavaden film, ki mu manjka predvsem rdeče niti, oziroma nekega jasnega načrta, kaj sploh želi povedati in kako bi to najbolj učinkovito izvedel.
Najbolj pomembno je, da nad filmom ne obupamo že na začetku, ki je milo rečeno katastrofalen, nekako v stilu tretjerazredne posiljene komedije, ki na gledalčev obraz privabi zgolj kisle nasmehe pomilovanja in začudenja.
Nasploh film kot komedija pogori na celi črti, saj razen nekaj komičnih prebliskov nekaterih igralcev, vse skupaj izzveni povsem suhoparno, zares iskren smeh pa gledalec lahko pričakuje šele prav na koncu filma, seveda po zaslugi izkušenega Johna Cleesa.
Toda, če gledalec ni preveč osupel nad patetičnimi poskusi komičnosti, kmalu (v bistvu šele nekje v zadnji četrtini) ugotovi, da film dejansko ima neko sporočilo, ki se na še večje presenečenje odlično razvije in da zgodbi neko poanto.
Dolgi prsti so namreč obračun malih, izkoriščanih, prezrtih in teptanih ljudi z njihovimi izkoriščevalci, simbolično morda celo s kapitalizmom nasploh.
Če samo pogledamo glavne junake, od naivne ameriške plavolaske, ekologa, outsiderke, ki najraje igra strateške namizne igre in živi v svetu TV nadaljevank, pa vse do mladeniča, ki mu je sistem opral možgane in ga naučil, da mora biti zadovoljen s tem, kar dobi in da naj v nobenem primeru ne odstopa iz povprečja, kaj šele da bi storil nekaj nepredvidljivega.
In ti (anti)junaki se tako maščujejo japiju, bogatinu, uničevalcu in sovražniku narave, ter nenazadnje celotnemu miselno-represivnemu sistemu, tako da se postavijo sami zase. Huh, glavni liki so dejansko teroristi, ali pa vsaj anarhisti, ki ne želijo več molče prenašati poniževanj in zatiranj in ki so končno spoznali, da ni svet tisti, ki bo poskrbel za uresničitev njihovih sanj, temveč morajo to storiti sami.
Toda, kot je bilo povedano že v začetku, je to sporočilo filma zavito v tako debelo folijo klišejev, duhamornih gagov in bizarnih situacij, da se le najbolj vztrajni lahko prebijejo do "zdrave" vsebine.
Dodatno kritiko si prisluži tudi ženski del igralske ekipe, kjer Alicia Silverstone še vedno ni prerasla svoje vloge iz filma Clueless in izgleda dobesedno bebavo, Rachel Leigh Cook pa igra povsem medlo in tako svojemu liku bolj škodi, kot koristi.
So pa zato toliko boljši moški igralci, kjer John Cleese in deloma tudi Woody Harrelson s svojo ekscentričnostjo poskrbita za vsaj malce zabave, med tem ko Paulo Costanzo (Road Trip) presenetljivo poskrbi za dramatičnost in globino filma.
Dolgi prsti je film, ki ima vsebino, nima pa nobenega stila, še več, nepotrebna zmešnjava in otročje naiven pristop sabotirata film in v slabi luči prikažeta tudi tisto dobro, kar film premore.
*Dolgi prsti - Scorched, kriminalna komedija (režija: Gavin Grazer, scenarij: Joe Wein, May Wein, igrajo: Alicia Silverstone, Rachel Leigh Cook, Woody Harrelson, John Cleese, Paulo Costanzo idr., trajanje: 89 minut, distirbucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: kdor se zadnji smeje... (5/10)
