Kako to, da na svetu obstaja toliko nasilja? Človek se ima za dovršeno in inteligentno bitje, a vedno znova dokazuje, da v njem še vedno prebiva krut živalski instinkt pobijanja. A kako je možno, da so nekateri ljudje tako brezčutni, da jim ni niti malo mar za druge pripadnike človeške rase? Ali na tem svetu živita dve vrsti ljudi, dobri in slabi, in ali se s predispozicijo za eno ali drugo morda že rodimo? Odgovor na to vprašanje se skriva v celovečernem filmskem prvencu Larsa von Trierja, Element zločina.
Bivši policijski inšpektor Fischer (Michael Elphick) je pred trinajstimi leti zapustil Evropo in odšel v Egipt. Pred kratkim se je vrnil iz obiska v Evropi in sedaj ga mučijo strašni glavoboli, nespečnost in nerazumljivi travmatični spomini.
Pomoč poišče pri terapevtu, ki ga s pomočjo hipnoze vrne v čas bolečih spominov nedavnega obiska Evrope. Evropa je namreč povsem spremenjena: pogreznjena v večen somrak in dež, umazana, morbidna, v ljudeh pa se odseva popolno pomanjkanje čustev in morale.
Fischer obišče nekdanjega policijskega učitelja Osborna (Esmond Knight), ki sedaj že povsem ostarel in vedno nekoliko opit, mentalno propada in zavrača svoje nekdanje teorije iskanja zločincev, ki jih je popisal v knjigi Element zločina in iz katere se je Fischer naučil vseh svojih policijskih prijemov.
Med tem se dogajajo bizarni umori mladih prodajalk loterijskih srečk in malce čudaški šef policije zaprosi Fischerja za pomoč. Slednji se odloči razrešiti primer in se po navodilih knjige Element zločina odpravi po sledi morilca, ter se poskuša čimbolj poistovetiti z morilčevim načinom razmišljanja.
Kmalu pride do spoznanja, da so umori povezani s primerom, s katerim se je pred leti ukvarjal že njegov učitelj, a naj bi morilec takrat umrl v prometni nesreči.
Fischerju počasi pričenja zmanjkovati idej, zato se vse bolj poglablja v temačni primer in vedno bolj natančno študira morilčevo obnašanje in psiho, to pa ga vse bolj uničuje in razžira, a odloči se, da ne bo prenehal, dokler ne odkrije zločinca.
Element zločina je v osnovi svojih likov kriminalka, ki pa se zaradi svojega temačnega in uničujočega tona kmalu izkaže za dokaj moreč psihološki triler, ki ne skopari z nadvse provokativnimi in nenavadnimi idejami, ter seveda s fenomenalnim preobratom in zaključkom, ki zaradi svojega grobega sporočila vsekakor ne bo povšeči vsem gledalcem, a to je tako ali tako značilnost praktično vseh filmov Larsa von Trierja.
Je pa treba priznati, da si tak film človek bolj težko predstavlja kot prvenec nekega režiserja, saj slednji ponavadi svojo kariero pričenjajo z bolj ustaljenimi in preverjenimi žanri, šele nato pa si morda privoščijo razne eksperimente, s katerimi želijo prikazati svoje resnične ideje.
Element zločina pa izgleda kot en sam velik in po svoje dokaj tvegan eksperiment, tako po svoji ideji, podajanju zgodbe, načinu snemanja, kot tudi odnosu do gledalca, ki ni niti najmanj prizanesljiv.
Pravzaprav bi lahko rekli, da je cel film zgolj nekakšen simbol, ki ga ne moremo omejiti ne nek kraj, čas ali točno določeno skupino ljudi, čeravno se stalno ponavlja, da je dogajanje postavljeno v Evropo.
Toda kakšna Evropa je to? Po eni strani bi jo lahko umestili v post-apokaliptično obdobje brezdušnosti in čustvene odsotnosti, spet drugi elementi spominjajo na nekakšno renesanso temačnega srednjega veka, obnašanje ljudi pa bi še najlažje primerjali z brezosebnostjo in nesmiselnostjo druge svetovne vojne.
Toda hkrati se moramo vprašati, če ni vse to zgolj Fischerjevo dojemanje sveta, ki zgodbo filma izpoveduje iz svojih spominov pod učinki hipnoze. Lahko bi torej sklepali, da je celotna percepcija in tudi spomin pod Fischerjevim psihološkim vplivom, oziroma da svet morda ni tak, kot je prikazan, a ga Fischer zaznava v obliki simbolov, ki pa so odraz njegovega trenutnega psihološkega stanja.
Toda kljub vsej bizarnosti filma, se v njem najde dovolj prostora za neverjetno senzualnost, ki s pomočjo temačne kamere sicer izzveni nekoliko groba, morda že skoraj perverzna, a v končni fazi čudovito združi eros in tanatos v tragično zgodbo ženske, katere usoda se stalno ponavlja in nenazadnje tudi preplete z zgodbo tega filma.
A za tisto res pravo presenečenje poskrbi konec, tako iz vidika zgodbe, kot tudi simbolnega smisla, saj Trier postavi dokaj kontraverzno tezo, da se v vsakem izmed nas skriva zločinec, tako da je zgolj vprašanje okoliščin, če bo ta zločinec prišel na dan in prevladal nad našo psiho.
Dobrega in slabega se torej ne da ločiti, temveč se eno preliva v drugo in spet nazaj, predvsem od nas samih pa je odvisno, na katero stran se bomo prevesili.
Seveda pa je pot proti slabemu veliko lažja in velikokrat lahko že ena sama malenkost, en sam kompromis, ena sama napaka, povzroči kaskadno reakcijo iz katere ne moremo več uiti.
In zato se moramo bati in izogibati vsake najmanjše deviacije proti slabemu, kajti ko enkrat zaidemo iz prave poti, je vsaka naslednja (slaba) stopnica manj visoka, pot nazaj proti dobremu pa vedno daljša.
Element zločina je film, ki preseneti in šokira, zamori in spodbudi, začudi in osupne, sprašuje in odgovarja, ter gledalca s svojim sporočilom dobesedno pretepe. A to je zdrav in spodbuden tepež, ki nas prisili k razmišljanju in nas v končni fazi lahko naredi precej boljše, če si tega le želimo.
*Element zločina - The Element of Crime/Forbrydelsens Element, futuristični psihološki triler (režija: Lars von Trier, scenarij: Lars von Trier, Niels Vorsen, igrajo: Michael Elphick, Me Me Lai, Esmond Knight, Jerold Wells, Preben Lerdorff Rye, Astrid Henning-Jensen, Gotha Andersen, Mogens Rukov, Lars von Trier idr., trajanje: 104 minute, distribucija: Distribucija Kinoteka)
Ocena: šola zločina (10/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
