Kakorkoli že pogledamo je jasno, da je Elvis Presley ena največjih ikon sodobne (pop-ularne) kulture, medijski in tržni simbol, ki je razpoznaven po celem svetu in kult, ki ga številni častijo podobno (ali pa še bolj) kot Jezusa Kristusa. A na žalost je ta obsedenost že davno prestopila meje dobrega okusa, da je temu res tako, pa nas želi prepričati film Elvis je odšel.
Dama, ki prisega na roza barvo Harmony (Kim Basinger) je ena najbolj uspešnih potujočih prodajalk kozmetike priznane znamke, toda vse bolj se ji zdi, da se je njeno življenje znašlo v praznem teku.
To pa spremeni bližajoči shod posnemovalcev Elvisa Presleya, s katerim je Harmony povezana že od mladih nog, ko je mladi pevec vozil svoj avto na popravilo v servisno delavnico Harmonyjine mame.
Na poti v Las Vegas Harmony tako nenehno srečuje bolj ali manj prepričljive "Elvise", ki pa kot po tekočem traku umirajo v nadvse nenavadnih in nepredvidljivih okoliščinah.
Zbegana in prestrašena Harmony na begu pred agenti FBI spozna simpatičnega in očarljivega reklamnega agenta (John Corbett), ki prav tako potuje na shod "Elvisov", vendar le zato, da bi prinesel kostum svoji bivši ženi (Denise Richards), ki želi natopiti na tekmovanju.
Harmony si seveda napačno razlaga njegov kostum in v njegovo dobro zbeži, toda usoda ju kmalu zopet združi in to prav na zborovanju "Elvisov", kjer lahko Harmony uresniči obljubo, ki jo je pred leti dala resničnemu kralju rock'n'rolla.
Elvis je odšel je nadvse nenavaden film, kjer gledalec pravzaprav ne ve, ali je vse zgolj zafrkancija, ali pa zgolj kičasta romantična komedija, ki zabija zadnji žebelj v krsto Elvisove dostojnosti.
Ideja o (roza) črni vdovi, ki na svojevrstno bizaren način uresničuje Elvisovo zadnjo voljo, je po svoje tudi zanimiv, četudi pretirano stiliziran, prikaz ameriške naivnosti in odtujenosti od resničnega življenja.
Ko tej medeni torti dodamo še cukrčka Johna Corbetta, katerega pogled verjetno omehča kolena vsake ženske, dobimo težko prebavljiv posladek, ki bi v majhnih količinah sicer znal ugajati, kot glavna jed pa je preprosto preveč ambiciozen.
Glavni problem filma je pravzaprav to, da poleg satiričnega povzetka, da bi Elvis najraje pomoril vse svoje neumne posnemovalce, nima neke druge vidne vsebine, razen že prevečkrat videnega iskanja ljubezni med človekoma, ki sta v življenju doživela že preveč razočaranj.
Ena redkih svetlih točk filma je zagotovo Kim Basinger, ki se stalno sprehaja na meji med pogubno fatalko in naivno bebko, prav ta nedovršenost njenega lika pa daje filmu vsaj delno napetost, ko se gledalec sprašuje, če so njena dejanja res zgolj naključja.
Sicer pa film stavi na prvo žogo, tako kar se tiče komedije (kjer sicer je nekaj zares zabavnih besednih iger), kot tudi glede vsega kiča, ki sicer spremlja Elvisove posnemovalce in kar naj bi bilo pravzaprav glavni negativec filma.
Morda še najbolj posrečen je prav konec filma, ki postavlja tudi vzporednice z naslovom filma, ki govori, da je Elvis odšel (iz zgradbe), kdor pa nima dovolj spoštovanja do kralja in kdor zlorablja njegov kult, ni oboževalec, na katerega bi bil Elvis lahko ponosen in ga zato čaka pravična(?) kazen.
Oziroma pogledano iz drugega zornega kota: če že kdo, so za zmanjševanje Elvisove priljubljenosti krivi prav njegovi ortodoksni oboževalci, ki s smešenjem samega sebe delajo svojemu idolu medvedjo uslugo.
A naj ima film še tako drzno končno idejo, to ne more skriti dejstva, da se tudi sam poslužuje vseh Elvisovih klišejev in tako skrbi, da se Elvis še naprej obrača v grobu.
*Elvis je odšel - Elvis Has Left the Building, romantična črna komedija (režija: Joel Zwick, scenarij: Adam-Michael Garber, Mitchell Ganem, igrajo: Kim Basinger, John Corbett, Sean Astin, Annie Patts, Denise Richards, Angie Dickinson, Philip Charles MacKenzie, Tom Hanks idr., trajanje: 87 minut, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: Elvis je (bil) en sam (4/10)
