Ex-jugoslovansko oziroma sedanjo srbsko filmsko industrijo sta v zadnjem času zaznamovali predvsem dve temi: prikazovanje dogodkov zadnjih balkanskih vojn (kjer je poudarek prevsem na NATO napadu na Srbijo) in postvojna socialna ter kulturna beda. Slednje je glavna tema tudi v filmu Ena na ena, ki pa se zelo dobro izogiba raznim političnim polemiziranjem, temveč se raje osredotoči na posameznika. Na njegovo zmožnost preživeti v družbi, kjer vlada zakon močnejšega. Kjer ljudstvu namesto lokalne oblasti vlada mafija in kriminal. Je preživetje v takem okolju, brez da bi si tudi sam umazal rok, sploh možno?
Ena na ena je simpatičen film, ki ga odlikujejo predvsem zanimivi igralci z zelo različnimi karakterji, zanimivi snemalni koti in nasploh snemalne tehnike, ki še dodatno prispevajo k pravemu(realističnemu) vzdušju filma, ter predvsem posrečeni dialogi, kjer skoraj v vsakem stavku zaznamo kanček balkanskega zafrkanstva in cinizma, kar seveda deluje precej komično.
Dogajanje je postavljeno v beograjsko predmestje, naselje brezosebnih blokov, pozabljeno od oblasti, kjer ljudje bolj kot kaj drugega zgolj životarijo in sanjajo o morebitnih boljših časih, ko se bodo preselili v "mesto". Mladi ljudje brez neke prave perspektive so tako vsakodnevno izpostavljeni terorju mafijcev in gangov, ki ne izbirajo poti do vrha kriminalne lestvice. Redkim mladim, ki ne podležejo skušnjavi hitrega zaslužka "krvavega" denarja, tako preostaneta le še košarka in rap glasbe, preko katerih lahko sproščajo svoje frustracije in obup.
Okolje filma Ena na ena močno spominja na ameriške gete, kjer sta glavni značilnosti nasilje in siromaštvo. Toda medtem, ko so ameriški geti posledica ameriške zgodovine rasnega razlikovanja, so srbski geti predvsem posledica dolgotrajnega obdobja brezvladja. Kaj drugega pa bo počel človek, ki je slabo desetletje ropal in moril po Balkanu ali pa pod okriljem skorumpiranega diktatorskega režima teroriziral svoje lastno ljudstvo in tako živel na veliki nogi? Navada je železna srajca, pravijo in tako se ni čuditi trenutnim razmeram v Srbiji, kjer ljudje raje kot z delom služijo s kriminalom.
Z mejo med kriminalom in potrebo po preživetju so soočeni tudi junaki tega filma, še posebej ko v igri ni več zgolj denar, temveč prevsem prijateljstvo. Toda, ko človek enkrat zabrede v kriminalne vode, ni več lahke poti nazaj. Skušnjava po bogastvu in oblasti je bila pač že od nekdaj največja hiba človeštva. Bo torej glavni lik filma Mačak zbral dovolj moči in poguma, da zmaga tudi v tej najbolj pomembni tekmi svojega življenja?
Glavnim igralcem filma se sicer pozna, da (še) niso profesionalci, vendar svoje hibe dobro kompenzirajo, eni z neskončno zadržanostjo (Zoran Cica), drugi s pretiranim nastopaštvom (Bane Bojović), tretji z lepin stasom (Sonja Kolačarić), še največ igralskega znanja pa prikaže Zoran Cvijanović.
Glavna hiba filma pa se prikaže šele prav na koncu, ko scenarij postane preveč simbolističen in prej kot kaj drugega prikaže željo po prikazu nečesa šokantnega, kjub pomanjkanju izvirne ideje. Ob koncu lahko tako samo zavzdihnemo, da bi bilo lepo, če bi bilo res, a na žalost znajo gangsterji v realnem življenju še kako dobro ravnati s svojim orožjem in tudi ne premorejo toliko časti, da bi igrali po pravilih, temveč, če se izrazim v košarkaškem žargonu, raje še pred metom nasprotnika postorijo prekršek. A kljub vsemu je Ena na ena eden boljših izdelkov Srbske fimske industrije zadnjih let, predvsem kar se tiče prikaza trenutnega življenja "pozabljenega" ljudstva.
* Ena na ena, drama (režija: Mladen Matićević, scenarij: Srdjan Andjelić, igrajo: Zoran Cica, skupina Sunshine, Zoran Cvijanović, Ciga Jerinić, Ivan Jović, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: zadnje sekunde igre ... met ... dobro je (6/10)
