V zgodnjih jutranjih urah 1. marca (po našem času), se je v Los Angelesu odvijala letošnja 76. podelitev najbolj željenih in najbolj cenjenih filmskih nagrad - oskarjev. Nesporni zmagovalec tokratne podelitve je postal film Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev, ki je od enajstih nominacij odšel s 100% izkupičkom in se s tem izenačil z dosedanjima oskarjevima rekorderjema, filmoma Ben Hur in Titanic.
Tako so se uresničile želje oboževalcev te spektakularne trilogije, ter tudi napovedi tistih, ki poznajo razmišljanje ameriške filmske akademije. Slednja je namreč ubrala salomonsko pot in prvima deloma Gospodarja prstanov namenila zgolj obrobne nagrade, zato pa s popolnim zmagoslavjem tretjega dela, dala priznanje celotni trilogiji in zgodbi nasploh, saj je to prvi(!) fantazijski film, ki je prejel oskarja za najboljši film.
Glede na to, koliko dela, truda, energije in nenazadnje tudi let življenja so za snemanje celotne trilogije porabili igralci in ustvarjalci filma, pa so si nagrade vsekakor zaslužili.
Seveda se gre vprašati, do kakšne mere je to pošteno do drugih letošnjih filmov, npr. Gospodarja in bojevnika, Skrivnostne reke, Hladnega vrha itd.? Tem filmom se je res zgodila krivica, toda verjetno je bolje, da so bili prikrajšani zgolj filmi enega leta, kot pa filmi treh let, če bi se akademija npr. odločila, da bo enakomerno nagradila tudi prva dva dela Gospodarja prstanov.
Morda pa je tako celo bolje, saj se je s tem potrdilo še eno dejstvo, namreč da zgodba Gospodarja prstanov dobi nek smisel in tisti zares pravi pomen šele ob združenju vseh treh delov, ki imajo sicer tudi vsak zase zelo zanimivo zgodbo, toda šele celotna trilogija zaobjame vse tisto, s čimer je J.R.R. Tolkien želel opisati in primerjati človeštvo.
Pa pojdimo še malce na začetek prireditve. Čast uvodnega govora je pripadla nikomur drugemu kot, že kar legendarnemu in še vedno šarmantnemu Seanu Conneryju, ki pa je morda že dal slutiti, kdo bo slavljenec večera.
Sicer je govoril o filmu na splošno, a hkrati tudi uporabil besedo "poveže" (binds), kar pa je tudi definicija Edinega prstana iz Gospodarja prstanov (One ring to bring them all and in the darkness bind them!). Naključje? Kdo bi vedel...
Sledil je zelo komičen filmski uvodnik z naslovom Vrnitev gostitelja, v katerem je Billy Crystal skočil v glavne vloge praktično vseh lanskoletnih filmov, od tretjega dela Terminatorja, Seabiscuita, Reševanja malega Nema, Poslednjega samuraja, Skrivnostne reke, v posteljo povabil Pošastno Charlize Theron, se nag prikazal Jacku Nicholsonu in Diane Keaton (oba Ljubezen je luštna stvar), prebudil Zgubljenca v prevodu Billa Murrayja, jadral z Gospodarjem in bojevnikom Russellom Crowom, še najbolj pa se je seveda posvetil Gospodarju prstanov: Kraljevi vrnitvi, kjer je največje odobravanje publike požel prizor z Michaelom Moorom, ki poziva hobite, naj prenehajo z vojno, a o tem na koncu članka.
Seveda pa s tem še ni bilo konec norčij, kajti ko je Billy Crystal končno (tudi v resnici) našel pot do odra, je svoj nastop začel z zelo posrečenim in predvsem komičnim nastopom.
Po nekaj šalah je kar s petjem predstavil glavne kandidate za oskarje in kdor je razumel njegovo hitro govorico se je lahko vsekakor imenitno zabaval. Svoj humor je nato razvijal preko celotne podelitve in na najboljši možen način dokazal, da je zagotovo eden najbolj domiselnih, spontanih in zabavnih gostiteljev oskarjev.
Sedaj pa še malce k nagrajencem, kjer pa letos ni prišlo do kakšnega (pre)velikega presenečenja.
Oskarja za glavno žensko vlogo je prejela (zopet) božansko lepa Charlize Theron in sicer iz rok lanskoletnega nagrajenca Adriena Brodyja, ki si je tik pred prebiranjem nagrajenke še osvežil ustni zadah (vemo zakaj...).
(Zopet) lepa Charlize Theron pa pomeni zgolj to, da je v filmu Monster v začetku verjetno sploh ne boste prepoznali, saj ne samo, da se je za to vlogo zredila za 15 kilogramov, temveč je tudi v obraz tako zabuhla, da se človek res vpraša, kako je kaj takega brez plastične operacije možno. Ko dodamo še njej spremenjen glas, njeno povsem drugačno (beri: neelegantno) držo ter hojo, postane jasno, zakaj je oskar romal v njene roke.
V njeni kategoriji je bila nominirana tudi Naomi Watts (21 Gramov), poleg katere je vestno bedel Heath Ledger, Samantha Morton je bila ena redkih žensk s kratko frizuro (nominirana za film V Ameriki, videli smo jo že v Posebnem poročilu kot napovedovalko prihodnosti), Diane Keaton (Ljubezen je luštna stvar) je z moškim frakom v svojem značilnem slogu kljubovala letošnji modi čimbolj transparentnih glamuroznih oblek, še največ simpatij pa je pobrala mlada Keisha Castle-Hughes, ki je bila z nominacijo za film Jezdec kitov ena največjih (prijetnih) presenečenj.
Pri njej se je tudi poznalo malce mladostne naivnosti, ko je ob čakanju na razglasitev zmagovalke dejansko trepetala in ljubko stiskala svojo mamo za roko, a je v tolažilo vsaj spoznala svojega idola Johnnyja Deppa, ki pa ob pogovoru z njo ni spravil skupaj kaj več kot nekaj fraz o njeni lepoti in čudovitosti. Verjetno se Keisha kljub temu ni pritoževala.
Čeprav je v začetku Charlizinega govora kazalo, da ne bo mogla kontrolirati svojih emocij, pa je pogumno pogoltnila solze sreče in zaključila svoj govor tako, kot se spodobi.
Oskarja za glavno moško vlogo je (po pričakovanjih) prejel Sean Penn za vlogo maščevalnega očeta v Skrivnostni reki in povedal tudi zelo lep in čustven zahvalni govor.
Njegov največji protikandidat Bill Murray (Zgubljeno s prevodom) poraza ni prenesel ravno najbolje, vendar je na (ne povsem resno) prigovarjanje Crystala ostal v dvorani. Zelo nenavadna je bila tudi Murryjeva predstavitev filma Zgubljeno s prevodom, v katerem igra, saj je kar dvakrat povedal, da ni verjel v zmožnosti režiserke, scenaristke in producentke Sofie Coppole. Morda pa je bil tudi to eden od njegovih stalnih cinizmov, s katerim je želel dokazati, kako zelo se je motil.
Ostali kandidati za glavno moško vlogo niso imeli pravih možnosti, saj Jude Law v Hladnem vrhu malce predolgo išče svoj dom, poleg tega pa je še dezerter in vojni skeptik, kar ne sovpada s sodobno ameriško politiko, Ben Kingsley se v Hiši peska in megle kljub solidni igri preveč posiljuje s kvazi iranskim naglasom, Johnny Depp pa zaradi neresne narave Piratov s Karibov: Prekletstvo črnega bisera na kaj več kot na nominacijo ni mogel računati, si je pa vsaj to vsekakor popolnoma zaslužil.
Podelitev oskarja za žensko stransko vlogo smo nekateri pričakovali v strahu, da bo zaradi antipatriotske zgodbe Hladnega vrha brez trdo zasluženega kipca ostala Renee Zellweger, a so bili ti strahovi neupravičeni, saj je Renee s svojo izredno simpatično igro, toda hkrati tudi odlično transformacijo v kmečko "bunko", prepričala tudi člane akademije. Reneejin govor je bil še najbolj jokav in najbolj zdrdran, toda glede na vsa njena pričakovanja in strah, ji lahko tudi to mirne duše oprostimo.
Njena najhujša konkurentka Marcia Gay Harden je bila ob (pre)močni moški zasedbi Skrivnostne reke očitno potisnjena nekoliko preveč v ozadje, je pa zato navdušila ljudi z visoko frizuro v stilu Marge Simpson. Holly Hunter je bila v Trinajstletnicah sicer zrela za oskarja, a ob Renee letos pač ni imela možnosti. Patricia Clarkson (Pieces of April) in Shohreh Aghdashloo (Hiša peska in megle) pa na kaj več kot na nominaciji niti nista mogli upati.
Nagrado za stransko moško vlogo je dobil Tim Robbins, za vlogo moškega, ki so ga zlorabili v otroštvu v filmu Skrivnostna reka in tako zelo lepo v svojem govoru tudi apeliral na vse tiste, ki so priča takšnim zlorabam, naj ne molčijo, temveč poiščejo pomoč in poskušajo ustaviti ta krog večnega nasilja nad nemočnimi.
Ostali kandidati v tej kategoriji so bili precej izenačeni, morda je nekoliko bolj izstopal le Benicio Del Toro (21 gramov), ki vse bolj spominja na nekakšnega latino Brada Pitta (ali pa je to le zaradi bradice?).
Ken Watanabe z "dezerterskim" Poslednjim samurajem ni mogel priti prav daleč, Djimon Hounsou pa je V Ameriki vsekakor pustil globok pečat, toda ker igra kričečega in z AIDSom obolelega afro-američana nevarnega videza (torej največjo fobijo vsakega miselno opranega Američana), je že sama nominacija pravi mali čudež. Alec Baldwin (The Cooler) pa je pač Alec Baldwin, malce šarmerski, malce fakinski, malce važen, malce skromen, skratka vsega malce, pa vendar ničesar dovolj.
Oskarja za najboljši izvirni scenarij se je veselila Sofia Coppola in s tem tudi rešila čast filma Zgubljeno s prevodom, ki je od štirih nominacij odnesel le slednjo.
Za najboljši prirejeni scenarij je oskarja seveda prejel Peter Jackson, ki je moral še enkrat na oder po nagrado za najboljši film in tokrat ga je na oder tudi pospremil večji del igralske ekipe Gospodarja prstanov.
Eno večjih razočaranj je zagotovo doživel Gospodar in bojevnik, ki je od 10. nominacij osvojil le dva oskarja in sicer za montažo zvoka ter fotografijo, vendar glede na to, da je bil v vseh preostalih kategorijah nominiran tudi Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev, tak nizek izkupiček niti ni preve? presenetljiv.
Neuspeh Hladnega vrha (7 nominacij) je glede na nepopularno vsebino filma razumljiv, a je vsaj Zellwegerjeva rešila film pred popolnim neuspehom.
največji osmoljenec večera je zagotovo Seabiscuit, ki kljub sedmim nominacijam ni dobil niti enega kipca, isto usodo pa je doletela tudi Pirate s Karibov: Prekletstvo ?rnega bisera (5 nominacij) in Posledjega samuraja (4 nominacije).
Apetite Skrivnostne reke (6 nominacij) sta potešila oskarja za glavno ter stransko moško vlogo, Reševanje malega Nema (4 nominacije) pa je poželo en sam, a zato toliko bolj buren aplavz za najboljšo celovečerno risanko.
Vsaj eno nagrado pa bi si zagotovo zaslužil sicer zelo nasilni, toda zato toliko bolj realni in pou?ni film Božje mesto (4 nominacije), ?e že ne za režijo in scenarij po predlogi, pa zagotovo za fotografijo ali filmsko montažo.
Od petih pesmi, ki so bile predstavljene, je še največ simpatij požela A kiss at the End of the Rainbow iz filma A Mighty Wind in kljub temu,da je bil Hladni vrh v tej kategoriji zastopan kar dvakrat (enkrat celo s pomo?jo Stinga), je oskar odšel v roke Annie Lennox, ki je zelo ?utno zapela pesem Into the West (Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev) in pokazala vso raznolikost in lepoto svojega glasu.
Oskar za tuji film je dobil kanadski Vdor barbarov, najboljši dokumentarec pa je postal The Fog of War, ?igar ustvarjalec je bil tudi eden redkih (oziroma kar edini), ki je imel dovolj poguma, da je v slogu svojega filma namenil nekaj direktnih ostrih besed predsedniku Bushu in njegovi nerazumljivi želji po vojni.
Med kratkimi dokumentarnimi filmi je zmagal Chernobyl Heart, ki govori o tragi?nih posledicah nesre?e jedrske elektrarne v Černobilu, ki se, predvsem na najmlajši generaciji, kažejo še danes.
V kategoriji kratkih igranih filmov pa niso bile uslišane naše želje, da bi zmagala slovenska (A)torzija, saj nam je nagrado pred nosom speljal film Two Soldiers. Škoda, kajti (A)torzija je zaradi svoje izjemne simboli?nosti zagotovo zaslužila oskarja, a o?itno pri akademiji še vedno bolj vžgejo filmi o drugi svetovni vojni, o kateri govori zmagovalec, kot pa o balkanskih vojnah.
Morda je bila dodatna oteževalna okoliš?ina tudi to, da tudi film Die Rote Jacke posredno govori o vojnem Sarajevu in se zato akademija ni želela odlo?iti med dvema filmoma s podobno tematiko in tako raje izbrala tretjega.
Častnega oskarja za življenjsko delo je prejel režiser, scenarist, igralec in producent Blake Edwards, med drugim odgovoren za kultnega Pink Panterja ter vedno zimzelene romance Breakfast at Tiffany's.
Napovedal da je mož z gumijastim obrazom Jim Carrey, ki se nam je pokazal s svojo novo frizuro (bolje re?eno brez nje), toda hkrati tudi dokazal, da še ni izgubil smisla za zabavanje množic, a mu je ves šov s svojim nenavadnim prihodom na oder ukradel prav Edwards.
Njegov zahvalni govor je bil zagotovo tudi najlepši, najbolj simboli?en in najbolj zanimiv od vseh na letošnji podelitvi, saj nas ni utrujal z neskon?nim prebiranjem imen ljudi, ki se jim mora zahvaliti, temve? je s preprostima primeroma prikazal, da gredo pohvale za dober film čisto vsem, ki so na kakršenkoli, morda na prvi videz tudi povsem nepomemben, na?in prispevali k stvaritvi filma.
Prav tako pa nam je dal vedeti, da ne smemo vedno le misliti, kako bomo spremenili obnašanje nekoga drugega in ga izoblikovali po naših merilih, temve? je prav da v?asih tudi sami poskušamo razumeti raznolikosti drugih ljudi in se sami poskušamo prilagoditi njihovim navadam.
Veliko pozornosti je vzbudila tudi elegantna Nicole Kidman, ki pa je verjetno morala malce zamižati na eno oko oziroma zatisniti eno uho, prvi? ko je na oder prišel njen bivši mož Tom Cruise, drugi? pa ko se je Cruisu zahvalila Zellwegerjeva.
Kar se ti?e zahvalnih govorov, pa sta gledalce do solz nasmejala komika Jack Black in Will Farrell, ki sta zapela (izmišljeno) besedilo skladbe, s katero je orkester nekajkrat nakazal nagrajencem, da so prekora?ili njim namenjen ?as za govore.
Že tradicionalno zabaven je bil tudi komi?ni duo Ben Stiller in Owen Wilson, ki sta tudi tokrat uprizorila eno izmed njunih zbadanj in rivalstva. Na kratko a zelo simpati?no sta se predstavila tudi vedno bolj zaljubljena zakonca Will in Jada-Pinkett Smith.
največ poželjivih pogledov pa je vsekakor prejela vedno bolj fatalna Angelina Jolie, ki zadnje ?ase deluje vse bolj umirjeno, premišljeno ter zrelo (v duševnem smislu, seveda), v kombinaciji z njenim materinstvom (posvojenega Maddoxa), pa jo vse to dela vedno bolj seksi, lepo ter zapeljivo. No, kljub vsemu temu pa je v veselje (in jalovo upanje) moške publike na podelitev prišla brez spremljevalca.
Omeniti velja tudi vilinsko lepo Liv Tyler, ki se za potrebe prebiranja teksta ni obotavljala nadeti o?al, ki so ji tudi imenitno pristajala, moderna o?ala pa je nosil tudi ve?ni de?ek (po srcu) Robin Williams, ki je v navezi s Crystalom stresel kar nekaj satir, od slaboumnega moraliziranja Amerike, kdo naj koga ljubi in kdo naj se s kom poroča, pa vse do zloveš?ega razkazovanja dojke Janet Jackson.
Zaradi slednjega so pri?eli ameriški moralisti biti plat zvona, kar je povzro?ilo tudi odlo?itev, da bodo letošnji oskarji predvajani s 5 sekundno zamudo, da bi lahko režiserji prepre?ili še kakšen tak "pokvarjen" in "izprijen" napad na ameriške moralne vrednote ter ideale.
Kljub zatrjevanjem odgovornih, da je teh 5 sekund namenjenih le morebitnemu izrezu seksualnih izpadov, pa se nekako ni dalo znebiti ob?utka, da je to morda za?etek nove prakse takih podelitev, kjer bi se pod pretvezo ?uvanja morale pri?elo omejevati tudi svobodo do govora.
Morda pa prav to nakazuje zelo pomenljivi uvod z Michaelom Mooreom (omenjeno na za?etku), ki v stilu svojega lanskoletnega oskarjevega nasprotovanja Bushevi fiktivni vojni, tokrat kri?i na hobite, naj ustavijo njihovo vojno, a ga že v naslednjem trenutku prav "so?no" potepta oliphant (nekaj podobnega, a veliko ve?jega od slona).
Upajmo, da to ni namig akademije, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki ne pridejo na oder zgolj zato, da bi oddrdrali nekaj imen.
Je pa tudi Crystal povedal nekaj gorkih na ra?un Busha, npr. o neresnosti teksaške nacionalne garde (kamor naj bi se Bush skril pred Vietnamom, a ga tudi tam nikoli ni bilo), še najbolje pa je zadel žebljico na glavico s primerjavo, kaj vse se je v Ameriki spremenilo v trinajstih letih, odkar je zadnji? gostil oskarje: Na oblasti je bil Bush, kon?evala se je vojna z Irakom in ameriško gospodarstvo je nazadovalo... komentar verjetno ni potreben.
Seveda pa ni šlo brez patriotskega pozdrava vsem ameriškim vojakom, ki trenutno bijejo Sauronove.. pardon, Busheve bitke zunaj meja Amerike, škoda le, da jim Crystal ni zaželel ve? sre?e pri odkrivanju Bushevega fiktivnega orožja za množi?no uni?evanje.
Kaj torej povedati za konec? 76. podelitev oskarjev je minila v simpati?nem in zabavnem vzdušju, zato lahko Billy Crystal mirno pride še kdaj, seveda pa bo tokratna podelitev zagotovo ostala najbolj v spominu kot leto, ko je tudi oskrajem (za)Gospodaril prstan. Če upravi?eno, pa je povsem vaša odlo?itev.
