Vsako popotovanje se mora enkrat končati. Tako je tudi z odisejado Bratovščine prstana, ki je pred dvema letoma krenila na svoj pohod po platnih kinematografov in tokrat v Kraljevi vrnitvi zaključuje fantastično sago Gospodar prstanov. A Gospodar prstanov ni le pravljična povest o pogumu, ljubezni, prijateljstvu in epskem boju med slabim in dobrim. Je še veliko več, namreč ogledalo človeške družbe in našega sveta, vse od takrat, ko je prvi Homo Sapiens vzel v roke svoje prvo orodje in se pričel razvijati v bitje s samozavedanjem, pa vse do današnjih dni, ko se mora človeštvo še vedno boriti s skušnjavo neomajne nadvlade nad vsem živim in neživim na tem svetu.
Večna človeška želja po prevladi in moči je tisto, kar daje Edinemu prstanu njegovo resnično moč. Že res, da prstan tudi sam po sebi vsebuje nepredstavljivo silo, toda šele odziv ljudi (in drugih bitij) je tisto, na čemur je zgrajen ves Sauronov imperij zla in zlobe.
Vsak človek namreč v sebi skriva željo po prevladi, po neskončni moči in po tem, da bi sam sedel na prestol gospodarja nad vsem. Edini prstan je sredstvo, ki lahko naredi njegovega lastnika za Boga. Kdo torej ne bi bil v skušnjavi?
A ker je bil Edini prstan skovan zgolj iz želje po prevladi, v njem ne tiči nič dobrega in tako slej ko prej izpridi in pokvari vsakega lastnika, še toliko hitreje, če želi lastnik uporabiti prstan v svoje namene (tudi če so ti nameni sprva dobronamerni).
Vendar pa je od vsakega človeka posebej odvisno, kako bo lahko v sebi zatrl to svojo že prirojeno slo po moči. Nekateri to storijo iz strahu (saj se podzavestno zavedajo, da take moči ne bodo mogli obvladati), redki to storijo iz modrosti.
A za veliko ljudi je ta skušnjava prehuda. In ker je tako ločevanje med ljudmi skoraj nemogoče, je edino logično, da je nosilec prstana moral postati hobit. Bitje, nepokvarjeno v svoji miselnosti in neželjno oblasti nad drugimi ljudmi, je edino, ki se bo (predvsem nenamerno) znalo upirati veliki skušnjavi, ki jo predstavlja moč Edinega prstana.
A prav v Kraljevi vrnitvi se izkaže, kako velika je v resnici zlobna moč prstana, ki nenazadnje obsede tudi tako prijazno bitje kot je hobit. Film se tako začne prav v tem stilu, namreč z dvema bitjema, zelo podobnima hobitom, ki mirno ribarita, dokler eden po nesreči ne najde na dnu reke Edini prstan.
Učinek prstana na ti dve bitji je skoraj takojšen, še posebej na enega, ki je za Edini prstan pripravljen storiti vse, tudi ubijati. Ta osebek je Smeagol.
Kako to, da ima prstan nanj tako velik učinek? Očitno tudi med hobiti (in njim podobnimi bitji) obstajajo osebki, bolj dovzetni za skušnjavo. In tako počasi iz Smeagola prične postajati Golum, zlobna in zahrbtna kreatura, potlačena osebnost Smegola, ki jo je negativna moč prstana zvabila na plano in ji postopoma dala moč, da zavlada nad dobro platjo Smeagola.
Golum je tako poosebljenost tistega, kar Edini prstan v resnici predstavlja: zaslepljeno blaznost. Blaznost, v kateri človek ne more več ločiti med realnostjo in fantazijo, ter med dobrim in slabim.
Postopoma pa tudi Frodo pričenja čutiti neizdržno breme prstana. Prične se zavedati, da po tem popotovanju, ne glede na to, kako se konča, nikoli več ne bo mogel živeti življenja, kot ga je prej.
Občutil je namreč moč prstana in sedaj bo podzavestno vedno hrepenel po tej moči (kot je na koncu izvrstno prikazano na primeru Bilba). A vendar ve, da mora svojo nalogo končati, ne glede na to, da bo to morda pomenilo njegov konec.
Seveda pa pot v Mordor ni ravno lahka, še posebej, ker ima za vodiča Goluma, katerega edina misel je, kako bi spet dobil prstan v svoje roke. A tako kot Golum predstavlja negativno stran, ki raste v Frodu, tako Samo predstavlja njegovo pozitivno stran.
Vdan tovariš, ki je za svojega prijatelja pripravljen tvegati tudi lastno življenje, je edino, kar Frodu daje moč, da nadaljuje svojo pot. A slepota blaznosti lahko včasih tudi sliko najboljšega prijatelja spremeni v grozečo nevarnost in tako Frodo, seveda z Golumovim premetenim spletkarjenjem, kmalu prične dvomiti v Samovo zvestobo.
In kar je še hujše, kmalu bo tudi Samo soočen z močjo prstana in moral se bo odločiti, če se mu je pripravljen odreči in tako pomagati prijatelju. Skušnjava je velika, tudi za Sama, vendar če podleže on, za Srednji svet ni več rešitve (tako fizično, še bolj pa psihično).
Na drugem koncu Srednjega sveta se ostali člani bratovščine prstana spopadajo s sovražnikovimi četami, s katerimi hoče Sauron uničiti človeštvo in se dokopati do Edinega prstana, ki bi pomenil njegovo dokončno zmago.
Gandalf in Pipin se odpravita v Minas Tirith, prestolnico Gondorja, da bi posvarila ljudi pred prihajajočimi sovražnikovimi silami. A tam naletita na povsem užaloščenega upravnika mesta, ki je pravkar izvedel za smrt svojega starejšega sina.
Še huje, upravnik je padel pod okrilje zlobnih misli Saurona, ki mu je povsem zastrupil misli in ga pognal v blaznost. Upravnik ima namreč enega od Palantirjev, s katerimi lahko lastniki teh naprav komunicirajo med sabo in vidijo, kaj se dogaja v oddaljenih deželah.
Vendar, ker je en Palantir v lasti Saurona, ta s svojo negativno močjo bere ter zastruplja misli drugih uporabnikov Palantirjev, točno tako, kot je to storil s Sarumanom v Dveh stolpih in kot to stori s Pipinom v Kraljevi vrnitvi.
Da se ne boste preveč čudili: tega, da ima upravnik enega od Palantirjev sicer ne vidimo, toda verjetno je to prihranjeno za razširjeno DVD verzijo.
Upravnik tako ne samo da ne posluša nasvetov Gandalfa, temveč v zagotovo smrt pošlje svojega drugega sina, ter s svojim strahom demoralizira branitelje mesta.
Da, strah je poleg zaslepljenosti drugo orožje, s katerim operira Sauron. Dobro namreč ve, da je boječ sovražnik veliko manj nevaren, zato na vse možne načine poskuša ustrahovati nasprotnike.
No, če je v Srednjem svetu kdo, ki še premore dovolj poguma, pa so to (poleg Gandalfa seveda) Aragorn, Legolas in Gimli. Modri vilinec Elrond je ponovno skoval meč, s katerim je nekdanji kralj ljudi Isildur odvzel Edini prstan Sauronu.
Na novo prekovani meč Elrond prinese Aragornu, kot potomcu nekadnjih kraljev in ga pozove, naj prevzame svojo vlogo voditelja, ter ljudi spet združi ter skupaj povede v boj proti sovragu.
A Aragorn še vedno ni gotov, če je pripravljen sprejeti to zahtevno vlogo. Boji se namreč, da bi lahko tudi sam podlegel skušnjavi moči, tako kot je to storil že Isildur, ki je obdržal Edini prstan, namesto da bi ga uničil. Aragorn se boji krvi svojih prednikov, ki se pretaka v njegovih žilah, saj ve, da tudi sam ni imun na skušnjavo.
A ker ve, da bo drugače Srednji svet premagan, se vendarle odpravi po poti mrtvih, kjer želi poiskati vojsko umrlih, ki so v davnini izdali zaupanje kraljev in bili posledično prekleti, ter jih sedaj lahko odreši le odveza naslednjika kraljev. Pa mu bodo res pomagali, ali pa se bodo še enkrat izneverili človeštvu?
Potem so tu še rohanski konjeniki in njihov kralj Theoden, ki se mora soočiti z odločitvijo, če bo odšel na pomoč Gondorju, čeprav Gondorci niso pomagal njim, ko so jih potrebovali.
Njegova odločitev je zanimiva predvsem zato, ker kmalu postane jasno, da njegova morebitna pozitivna odločitev ne bo storjena zgolj iz želje nudenja pomoči tistim, ki jo rabijo, temveč do neke mere tudi zaradi slabe vesti, ki jo občuti Theoden zaradi svojega slabega obnašanja, ko ga je Sauronov pomočnik Saruman obsedel.
Sicer Theodenu ne moremo očitati, da je zavedno zavajal svoje ljudstvo, toda njemu se kljub temu zdi, da bi kot kralj mogel pokazati več modrosti in poguma. Morda pa tudi čuti, da bo to njegova zadnja možnost, da se prikaže v pravi luči, kot mogočen, plemenit, moder, pogumen in sočuten vladar, ter tako prispeva svoj delež k bitki proti zlu.
Ob njem spremljamo še zgodbo njegove nečakinje Eowyn, ki je po srcu bojevnica, a jo Theoden v skrbi zanjo, želi obvarovati pred bitkami. Eowyn se mora tako zoperstaviti družbenim pravilom in naskrivaj odpotuje skupaj z Medom na pohod rohanske vojske, ter tako simbolizira neke vrste emancipacijo žensk.
In kot se izkaže, je ponavadi za zmago nad zlom potreben ravno nekdo, od kogar se najmanj pričakuje.
Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev je fenomenalna epopeja, ki je zaradi režiserja Petra Jacksona in njegovega odličnega smisla poudarjanja najbolj pomembnih prizorov, odlično zajela smisel in duh Tolkienove povesti o ljudeh in njihovih skušnjavah ter odločitvah (pravilnih ter napačnih).
Morda zaradi različnih poudarkov primerjava med tremi filmi Gospodarja prstanov ni najbolj primerna, pa vendar se zdi, da je Jackson prihranil tisto najboljše in tisto maksimalno mogoče prav za konec.
Boji so tako še bolj osupljivi, kot v Dveh stolpih, saj je tokrat pred vrati Minas Tiritha več 100.000 glava množica orkov, trolov in drugih zlobnih kreatur, s številnimi gromozanskimi oblegovalnimi napravami in ob panoramskih pogledih na celotno vojsko človeku zares dobesedno zastane dih.
Ko na sceno pridejo še Rohanci in izvedejo njihov fenomenalni vpad v sovražnikove vrste, se mora gledalec res že vprašati, če je Jackson sploh iz tega sveta.
A glej ga zlomka, za konec bitke nam postreže s še bolj osubpljivim presenečenjem, namreč s celo armado olifantov, povečanim slonom podobnim kreaturam, ki ob boju s konjeniki zares dajo neponovljiv spektakel.
Posebni efekti v filmu so zares enkratni in že prav strašljivo blizu realnosti. Malce bolj opazna napaka je zgolj na koncu, ko Frodo vstopi preko vhoda v Goro pogibeli in se za trenutek zazdi, da malce hodi po zraku.
Še en izvrstno narejen specialni efekt je pajku podobna pošast Šeloba, ki je ob svojem gomazenju po platnu sprožila kar nekaj krikov strahu iz vrst občinstva, zato se vsi arahnofobi pripravite na kar nekaj zelo grozljivih minut njenega prikazovanja.
Med tem, ko je v Bratovščini prstana Jackson izpustil kar nekaj prizorov iz originalne zgodbe in v Dveh stolpih naredil tudi nekaj vsebinskih sprememb (čeprav sloh niso izzvenele slabo), pa se v Vrnitvi kralja presenetljivo natančno drži zgodbe in le redki prizori so izpuščeni.
Od izpuščenih prizorov je že prej omenjeni podatek, da ima oskrbnik Minas Tiritha enega od Palantirjev, potem je izpuščen zelo pomemben prizor po bitki, ki vključuje zdravljenje ranjenih Eowyn in Medota, morda še največje razočaranje pa pride prav na koncu, kjer bi morala vse štiri hobite čakati še ena velika avantura, v kateri bi se morali boriti prav za svoje domove.
Vendar po vseh podatkih in informacijah, naj bi bili vsi ti prizori vključeni v razširjeno DVD verzijo, tako da bodo vsi najbolj zvesti Tolkienovi privrženci na povsem dokončni rezultat še malce počakati.
Kaj reči za konec, tak kot je sedaj? Morda malce preveč sentimentalen, pa vendar z zelo lepim in pomembnim sporočilom. Namreč, da se mora vsako prijateljstvo enkrat končati. Vendar, če se konča z objemom in solzami v očeh, potem je bilo to dobro prijateljstvo, ki ga niti velike razdalje ne bodo mogle razdreti.
In kaj je pravzaprav tisto, kar je v končni vrsti pripeljajo do poraza Saurona in njegovih temnih sil? To zagotovo ni bila fizična moč, številna vojska, trdno orožje, pogum ali kakšna druga oblika človeškega razkazovanja moči.
Kot pravi že Aragorn, te vojne se ne bo možno zmagati v odprtem boju, saj je sovražnik enostavno premočan. Edino, kar lahko storijo s silo je, da dajo Frodu več časa.
In tako na koncu pridemo do spoznanja, da sta Saurona premagala ljubezen in prijateljstvo. Ti dve stvari sta namreč edini, ki ju Sauron nima in zgolj ti dve stvari sta dovolj močni, da dokončno premagata zlo.
Če to malce prenesemo na aktualno svetovno dogajanje: vojna nikoli ne bo prinesla zmage in miru, saj zlo vedno porodi zgolj novo zlo. Za mir sta potrebna ljubezen, razumevanje in gradnja prijateljskih vezi ter zaupanja!
Gospodar prstanov se v Kraljevi vrnitvi lahko mirne volje spogleduje tudi z Oskarji, saj je združitev enkratne zgodbe s fenomenalno akcijo tokrat zares odlično uspela in če je bil ob prvih dveh poskusih bolj ali manj spregledan, bi po vseh pravilih moral tokrat pobrati malce večje število nagrad.
Zaenkrat zanj vidim zgolj enega zares resnega tekmeca in sicer Poslednjega Samuraja, ki si ga bomo lahko kmalu ogledali tudi pri nas in je s svojo zgodbo ter globino prav tako fundamentalen kot Gospodar prstanov, njegova "šibka" točka pa je odkrita kritika ameriškega odnosa do Indijancev in ameriške osvajalske kulture nasploh. Toda to je že druga zgodba.
Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev je enkratno doživetje in spektakel v pravem pomenu besede, ki ga zagotovo ne smete zamuditi. Pa naj vam nikar ne bo nerodno, če boste na koncu potočili kakšno solzico. Kajti, kot reče že Gandalf (in te besede so verjetno namenjene predvsem gledalcem): Niso vse solze slabe!
Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev, epska pustolovščina (režija: Peter Jackson, scenarij: Frances Walsh, Philippe Boyens, Peter Jackson, igrajo: Elijah Wood, Viggo Mortensen, Sean Astin, Orlando Bloom, Cate Blanchett, Ian McKellen, Minda Otto idr., distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: na koncu vedno zmaga dobro (10/10)
