Vsak človek je v svojem življenju že naredil kakšen greh. Morda res majhnega in morda narejenega celo v korist ali zaščito nekoga drugega, a še vseeno je to greh. Kdor trdi, da je brez greha, je ali nekajletni otrok, ali pa velik lažnivec. A greh ni nekaj, česar bi se morali sramovati, temveč nekaj, kar bi morali priznati in se iz njega naučiti biti boljši človek v prihodnosti.
Kaj pa, če je neko dejanje zgolj kršenje trenutnih norm družbe ali neke ustanove? Je tudi to še greh? In kdo lahko pravzaprav presoja o takem grehu? Nemara drugi ljudje, ki imajo nad sabo še večje grehe, pa si kljub temu predrzno upajo metati kamenje v drugega grešnika?
Mladi pravkar posvečeni oče Amaro (Gael Garcia Bernal) je poslan v podeželsko mehiško mestece Los Reyes. Kot varovanec škofa je ob prihodu deležen lepega sprejema iz strani tamkajšnjega očeta Benita Diaza (Sancho Garcia).
Ko se Amaro dodobra ustali v novem okolju, pa prične odkrivati nepravilnosti, v katere so vpleteni cerkveni dostojanstveniki, od dvomljivega financiranja nove bolnišnice, za katero denar preko cerkve "prispeva" lokalni narko-baron, do domnevne podpore upornikov iz strani duhovnika, ki prebiva v bližnjih hribih.
Amaro tudi odkrije, da ima Benito očitno razmerje z lastnico lokalne restavracije Sanjuanero (Angelica Aragon). A ker vsi ti grehi ne motijo škofa, se tudi Amaro odloči, da jih bo toleriral in jih nenazadnje celo zagovarjal.
A kmalu je tudi sam postavljen pred preizkušnjo, ko me lepa Sanjuanerina hčerka Amelie (Ana Claudia Talancon) prične pošiljati poželjive poglede. In kot vemo mlada ljubezen še prerada vzplamti tudi tam, kjer ne bi smela.
Grehi očeta Amara ni pretirano šokanten film, kot so bile npr. Sestre Magdalenke. Primarna zgodba se gradi na dejstvu, da se grehi dogajajo tudi v cerkvi. Halo?!? Saj vendar tudi cerkev v končni fazi sestavljajo "zgolj" ljudje in nihče me ne bo prepričal, da je nekaj kapljic svete vode dovolj za spreobrnitev volka v ovčico.
Ljudje smo v svoji osnovi pač grešniki in nenazadnje nas je take naredil že sam Bog (če verjamete v te stvari). Dobro, rekli boste, da je bila za izvirni greh kriva kača, toda uboga revica je bila zgolj povod za tisto, kar je bilo že tako ali tako v človeku - skušnjava. Adam in Eva se ji nista mogla upreti in tako je ostalo vse do današnjih dni, tudi v cerkvi.
Za moje pojme torej primarni greh cerkve ni ta, da grešijo, saj se to dogaja vsem ljudem sveta. Glavni greh cerkve je, da teh svojih grehov nočejo priznati, oziroma to storijo le stežka (z nekaj 100 ali 1000 leti zamude). In s tem ko skrivajo ali celo zanikajo greh povzročijo, da ima greh možnost nadaljne rasti, medtem ko ljudje na drugi strani izgubljajo zaupanje v institucijo, ki naj bi nas učila, kako živeti brez greha.
Tako se mi zdi prav smešna (ne povsem primerna beseda v tem kontekstu) zgroženost ljudi nad pedofilijo cerkvenih dostojanstvenikov. A hkrati pozabljajo, da so pedofili tudi med nami in to v precej večjem odstotku, kot pa v cerkvi. A hkrati je povsem nerazumno dejanje cerkve, ki pedofile v svojih vrstah ščiti in jih včasih celo premešča iz enega kraja v drugega. To dejanje pa je vredno vse obsoje in graje celotne cerkve, ne zgolj nemoralnih grešnih posameznikov.
Sedaj pa še malce nazaj k filmu. Prvotni greh očeta Amara jaz osebno niti ne smatram kot greh zoper sočloveka, saj je ljubezen med Amarom in Amelie obojestranska. Tu ne moremo govoriti o kakšnem izkoriščanju ali celo posilstvu, saj se oba dobro zavedata v kaj se podajata.
Res pa je, da kršita norme cerkve, toda ali ju to res dela grešnika. Nenazadnje niti vse cerkve ene religije ne izvajajo celibata, zato ta ljubezen iz povsem človeškega vidika niti ni greh. Greh pa je, da kasneje Amaro poskuša zanikati to ljubezen in svoj greh proti cerkvi, tu pa se že znajdemo na tezi, ki sem jo postavil že prej, torej da je večji greh zanikanje greha, kot pa greh sam po sebi.
Film tudi odlično prikaže dvoličnost nekaterih fanatičnih vernikov, ki vsakdan klečeplazijo po cerkvi, a so v svoji duši največji licemerci in grešniki tega sveta. A prav ti ljudje so vedno prvi, ko je "treba" obsoditi ali linčati kakšnega drugega grešnika, hkrati pa tudi nimajo nič proti lastnemu grehu, če so za to primerno poplačani.
Malce nerealen del filma je zgodba, ki pripoveduje o duhovniku iz bližnjega hriba, ki je zaradi svojih dobrih del in pomoči navadnim kmetom pred krutimi predelovalci drog, kaznovan z izobčenjem iz cerkve, kot da nam bi hoteli povedati, da je cerkev že povsem skorumpirana in podla, ter da je vsako dobro dejanje zatrto že v kali.
Pohvaliti velja glavna protagonista, nekoliko zadržanega, a zelo šarmantnega Gaela Garcia Bernala, ter zares privlačno (vendar na nedolžen način) Ano Claudio Talancon, ki s svojo preprostostjo in iskrenostjo zelo lepo prikažeta, da ljubezni in greha nikoli ne bi smeli samoumevno tlačiti v isti predal.
Grehi očeta Amara je dokaj intimen in zanimiv film o ljubezni, grehu, zanikanju in pokori (predvsem duševni), ki ne bo razočaral niti gorečih nasprotnikov cerkve, niti tistih, ki znajo na to temo gledati iz malce bolj objektivne distance, hkrati pa lahko služi tudi kot novi "antikrist" za vse fanatične vernike. Skratka film, ki ne odkriva Amerike, pa vendar zadovoli vsem potrebam in okusom.
*Grehi očeta Amara, drama (režija: Carlos Carrera, scenarij: Vicente Lenero, po romanu Eca de Queirosa, igrajo: Gael Garcia Bernal, Sancho Gracia, Ana Claudia Talancon, Angelica Aragon, Damian Alcazar, Ernesto Gomez Cruz, Luisa Huertaz, Gaston Melo, Andres Monitel, Gerardo Moscoso, Alfredo Gonzales, Veonica Langer, Lorenzo de Rodas idr., distribucija: Continental Film)
Ocena: naj tisti brez greha vrže prvi kamen (6/10)
