Kaj je rdeče, vroče in kriči? Ne, to ni dojenček v mikrovalovki (zgolj primer humorne ravni tega filma), temveč Hellboy, rezultat spodletelega okultnega poskusa obupanih nacistov, ki je zrasel v glavnega borca proti silam zla. Kajti film Hellboy nas skuša prepričati, da je najboljše (in edino) orožje proti zlu, prav zlo samo.
Ko se druga svetovna vojna že preveša h koncu, nacisti obupano poskušajo najti orožje, ki bi jih rešilo pred porazom. Pod vodstvom zlobnega Grigorija Rasputina (Karel Roden) se spustijo v raziskovanje okultnega in odkrijejo način, kako odpreti vrata v nadnaravni svet.
Toda eksperiment prepreči enota profesorja Trevorja Bruttenholma (John Hurt), kljub vsemu pa preko prehoda uspe priti majhnemu, hudičku podobnemu bitju. Profesor Travor ga posvoji in vzgaja kot lastnega sina, ter mu da ime Hellboy.
Hellboy (Ron Perlman) odraste v izredno močnega in vzdržljivega borca in se v sklopu enote FBI-jevega oddelka za paranormalno, bori proti nadnaravnim pošastim.
Toda profesor Trevor je sedaj že star in zato išče svojega naslednika, ki bi pomagal in svetoval Hellboyu. V ta namen rekrutira mladega Johna Myersa (Rupert Evans), ki pa že v začetku stori usodno napako, ko se zagleda v Hellboyevo simpatijo Liz Sherman (Selma Blair), ki je prav tako članica ekipe.
Obetajo pa se precej večje težave, saj Rasputin še vedno ni opustil želje, da bi odprl vrata v onostranstvo in tako uničil svet, vendar tokrat potrebuje tudi Hellboya, zato skuje past in v ta namen obudi neumrljivo pošast, ki se vedno, ko jo uničijo, reinkarnira v dve novi pošasti.
Toda ko vrste borcev proti zlu pretrese nepričakovana in tragična smrt, to le še bolj motivira Hellboya, v boji proti temačnim silam.
Hellboy premore vse, kar mu zagotavlja dobro gledanost (vsaj v Ameriki). Spektakularno in napeto akcijo, obilico (sarkastičnega) humorja in klasično zgodbo o boju med dobrim in slabim.
Obstaja le en problem, namreč milo rečeno bebava zgodba, ki ima poleg vsega tudi zelo vprašljivo moralo. Če nekako (z velikim zadržkom) gledalec še sprejme glavni moto filma, da je zlo včasih tako zelo negativno, da ga lahko premaga le drugo zlo, se še vedno postavlja vprašanje, če je res smotrno v ta namen uporabiti hudičev podmladek.
Dobro, Hellboy res samo izgleda kot satan, v resnici pa je velika dobričina, pa vendar so se morali ustvarjalci filma vprašati, kako prepričati publiko, da je njihova poslednja rešitev rdeč možakar z rožički?
Kako torej prodati nekaj povsem banalnega in že na prvi videz sumljivega? Jasno, gledalce je potrebno prestrašiti! Logika, ki se je obrestovala tudi predsedniku ZDA, se obrestuje tudi filmarjem.
V vlogi negativca se tako znajdejo, kdo drug kot večni sinonim za zlo, nacisti. A to še ni vse! Ti nacisti se ukvarjajo z okultizmom in črno magijo. A tudi to še ni vse! Z njimi drži Darth Vader, oziroma tip, ki tako izgleda (in diha). Toda, ojoj prejoj, vse to se dogaja pod nadzorom nikogar drugega kot Rasputina, prav tistega, ki je ob prestol spravil rusko cesarsko družino in ki kljub 1000 in eni metodi usmrtitve še vedno vstaja od mrtvih.
Logika filma je torej naslednja: Ko se zloba sedanjosti, združi z zlobo prihodnosti in preteklosti, zares ne ostane nič drugega, kot da nam pomaga hudičevo levo kopito.
Toda če gledalec lahko pogleda preko teh absurdov in če ga ne moti, da na nivoju zgodbe gleda le novo reprizo Mož X, film postane celo gledljiv, pa četudi se gledalec proti koncu, bolj kot govorečim ruskim okostnjakom, smeji bizarnosti zgodbe in likov.
To je pač film v stilu "pokončaj čimveč pošasti", ki enako učinkovito deluje tudi v streljaških računalniških igricah, kjer ni tako pomembno, zakaj se strelja, temveč kakšno orožje se uporabi in kako se "razmaže" ubiti nestvor.
Kljub vsemu film premore dva ali tri malce bolj poglobljene trenutke, kjer se da zaslutiti, da bi se dalo iz dilem glavnih junakov iztisniti še kaj več, a že v naslednjem trenutku se protagonisti poženejo v dir ali borbo, tako da vse skupaj ostane na nivoju zbiranja simpatij pri gledalcih.
Kljub vsemu gre pohvaliti razmeram primerno izbiro igralcev, še posebej kar se tiče glavnega lika, ki ga je upodobil vedno nekoliko podcenjeni in na stran potisnjeni Ron Perlman, ki je zaradi svojega obraza vedno igral zgolj čudake (no, deloma to seveda velja tudi za Hellboya).
Zelo solidno se je odrezala tudi Selma Blair, saj se je odlično vživela v psiho, kot tudi fiziko svojega lika, vsaj kar se tiče njene mimike.
Hellboy je tako res delček pekla. Pekla za možgane! A vseeno zabavna popestritev kakšnega popoldneva, vsaj za tiste, ki so prepričani, da pošasti slišijo le na ime nasilja. Toda, mar ni pošasten tudi tisti, ki v negativcih vidi popolne pošasti?
*Hellboy, znanstvenofantastična akcijska grozljivka (režija: Guillermo Del Toro, scenarij: Guillermo Del Toro, Peter Briggs, po stripu Mika Mignola, igrajo: Ron Perlman, David Hyde Pierce, Doug Jones, Karel Roden, John Hurt, Rupert Evans, Selma Blair, Jeffrey Tambor, Brian Steele, Ladislav Beren, Biddy Hodson idr., trajanje: 122 minut, distribucija: Continental film)
Ocena: hudičevo levo kopito (5/10)
