So stvari v življenju, za katere se je vredno boriti prav do konca in so stvari, ki nam lahko dolgoročno gledano prinesejo zgolj težave in nenazadnje tudi pogubo. A na žalost ljudje, kljub vsej svoji inteligenci in razvitosti, znova in znova dokazujemo, da ne znamo postaviti pravih prioritet življenja, temveč se slepo oklepamo materialnih dobrin v misli in upanju, da nam bo to prineslo srečo. Kako nesmiselno in usodno je lahko tako početje lahko vidimo v pretresljivem in simbolno neverjetno pomenljivem filmu Hiša peska in megle.
Kathy Nicolo (Jennifer Connelly) gre trenutno v življenju vse narobe, zato se vedno bolj predaja melanholiji. Zapustil jo je mož, je brez perspektivne službe, skušnjava po pijači in cigaretah je vedno večja, sorodnikom (ki kmalu pride na obisk) pa taji svoje probleme.
Ker v tej duševni otopelosti pozabi odpirati pošto, ji kmalu na vrata njene hiše potrkajo državni uradniki in ji zaradi neplačevanja davkov zaplenijo hišo. si poišče pravno pomoč, a med tem hišo že kupi Amir Behrani (Ben Kingsley), oče iranske družine, ki je imel pod iranskim šahom visok vojaški čin, ter temu pripadajočo čast in oblast, po iranski revoluciji pa je moral emigrirati v Ameriko.
Tam seveda ni našel obljubljenih sanj in enakih možnosti za vse, skoraj ves družinski denar pa je porabil za bogato poroko hčerke. Na licitaciji kupljena Kathyjina hiša je tako odlična možnost za zaslužek, hkrati pa v hiši s pogledom na morje, z ženo Nadi (Shohreh Aghdashloo) in sinom spet najde nekaj nekdanje sreče.
Zato pa je toliko bolj nezadovoljen, ko izve za zahtevo po vrnitvi hiše in odloči se, da se ne bo tako zlahka predal. Kathy pomoč poišče tudi pri policijskem načelniku (Ron Eldard), ki ji je pomagal pri selitvi in ki ni več srečen v svojem zakonu.
A kljub ustrahovanju, ostane Behrani neomajen, a nihče od protagonistov še ni rekel zadnje besede.
Hiša peska in megle na prvi pogled sicer ne izgleda pretirano kompliciran film in začetni tempo ne napoveduje kaj prida zanimive in napete zgodbe, a kmalu se izkaže, da "skrivnost" filma tiči v njegovi intimnosti, oziroma simbolni alegoriji na vsakega izmed nas in na celotno človeštvo.
Film kot prvo namreč nima opredeljenih nekih sterotipičnih vlog protagonistov in antagonistov, temveč so vsi liki prikazani tako iz njihove pozitivne, kot tudi negativne strani.
Če tako lahko sočustvujemo z Kathy, ker je hišo izgubila zaradi čiste birokratske neumnosti in ker trenutno res preživlja težko obdobje v svojem življenju, se po drugi strani ne moremo znebiti občutka, da je kar velik del krivde tudi na njeni strani, saj je namesto, morda res nekoliko bolj težkega soočenja z resnico, raje zbežala v svoje sanje in se poskušala skriti pred realnim svetom, ko pa jo je le ta dohiti, poskuša vse povrniti v stanje, kakršno je bilo prej.
A tako pač ne gre, kajti vsako dejanje ima svoje posledice in slej ko prej se je treba z njimi soočiti, ter prevzeti tisti del krivde za nastalo škodo, ki nam pripada.
Prav tako je veliko vprašanje tudi njena naklonjenost šerifu , saj ni povsem jasno, če je v zbližanje z njim privolila zgolj iz ljubezni ali pa tudi zaradi osebnih koristi, pri bitki za hišo.
A eno je vsekakor jasno, v začetku, ko je Kathy videla, da je šerif poročen, se z njim ni hotela tesneje spoprijateljiti, a je očitno ta moralna zavora popustila, ko je potrebovala njegovo pomoč.
Podobno dvoumen pa je tudi lik Behranija, katerega posesivno obnašanje do žene, vprašljiva vojaška preteklost, občasno nasilno obnašanje in nepremostljiva trma, ne govorijo ravno njemu v prid, a hkrati nas vedno znova preseneti s svojo občasno človečnostjo in bolj prizanesljivo stranjo, ko je le ta najbolj potrebna.
Po svoje pa se tudi da razumeti njegovo odločnost, kot željo po ohranitvi vsaj trohice samospoštovanja, kajti večino ugleda je izgubil, ko je moral zapustiti Iran, tako da mu je sedaj ostalo le še ohranjanje ponosa napram družini.
Tako po eni strani ni preveč ošaben in sprejme vsako, še tako vsakdanje delo, a se, pred prestopi prag domače hiše, vedno preobleče in tako z mirno vestjo pogleda sinu in ženi v oči.
A nekaj imata glavna protagonista vendarle skupnega, namreč željo vrnitve v preteklost. To pa je seveda povsem jalovo hrepenenje, ki vodi zgolj v nove in nove komplikacije, a glavna junaka preprosto nista sposobna pogledati realnosti v oči.
Oklepata se fizičnih stvari, ki ju spominjajo na preteklost in jih za nobeno ceno ne želita izpustiti, seveda pa ob tem zamujata sedanjost in kot se izkaže na koncu, je to usodno tudi za njuno prihodnost. Kajti fizični predmeti nikoli ne morejo nadomestiti človeških čustev in ljubezni, kaj šele človeških življenj, na žalost pa se glavna junaka tega zavesta, ko je že prepozno.
Ko so stvari enkrat že tako zelo v pogonu, jih je namreč skoraj nemogoče ustaviti, tako da ostane le še odločitev, kaj storiti z nadaljnim življenjem. A ko se človek enkrat zave, da je izgubil tisto, kar je zares neskončno ljubil (pa četudi se prej tega ni zavedal), tudi lasten obstoj izgubi ves svoj pomen.
Vsekakor je potrebno pohvaliti glavne igralce, kjer še posebej blesti Jennifer Connelly, ki je že v Čudovitem umu dokazala svojo neverjetno sposobnost interpretacije zelo zahtevnih likov, tokrat pa je to še enkrat potrdila.
Zelo prepričljiv je tudi Ben Kingsley, četudi je njegov naglas občasno malce dvomljiv, a da svojemu liku zavidljivo mero odločnosti, ter pravo mešanico ustrahovanja in sočutja.
Nominacijo za oskarja si je poleg Kingsleya zaslužila tudi Shohren Aghdashloo, ki odlično prikaže miselnost in obnašanje orientalske ženske, po eni strani zatirane iz strani moških, a po drugi strani nič manj odločne in čuteče.
Odlična izbira za vlogo šerifa pa je tudi Ron Eldard, preko katerega lahko spremljamo stransko zgodbo o (zgodnji) krizi "srednjih" let, ki pa tako kot glavna zgodba privede do spoznanja, da vsaka odločitev prinese posledice, o katerih pa bi morali premisliti še preden vsa stvar postane nepovratna.
Hiša peska in megle je film, ki ga ne smemo soditi po začetku, saj se od zaspanega uvoda, preko vse bolj napetega jedra, prelevi v naravnost fantastičen konec, brez osladnosti ali utopij v končno vsesplošno srečo.
Hiša peska in megle je film, ki se zareže (oziroma bi se moral) globoko v dušo gledalca, saj nam da vedeti, da sta brezmejno hrepenenje po preteklosti in obsedenost po fizičnih stvareh, zgolj naši lastni napaki, s katero kompenziramo našo nezmožnost soočenja z (večinoma težkim) vsakdanom in našo pomanjkanje zavedanja, kaj je pravzaprav tisto, kar v življenju res nekaj šteje in daje tudi nam samim nek smisel.
*Hiša peska in megle - House of Sand and Fog, drama (režija: Vadim Perelman, scenarij: Andree Debus III, Vadim Perelman, igrajo: Jennifer Connelly, Ben Kingsley, Ron Eldard, Frances Fischer, Kim Dickens, Shohreh Aghdashloo idr., trajanje: 126 minut, distribucija: Creativa Cinemania Group)
Ocena: Hišo ali življenje! (10/10)
