Vojna je vedno nekaj grdega in krutega, četudi jo politiki vedno znova poskušajo naslikati kot nekaj častnega, plemenitega in romantičnega. Toda kaj je pravzaprav tisto, kar ljudi obdrži pri življenju v času vojne? Zagotovo je tov prvi vrsti upanje, včasih v boga, drugič v pravico, večinoma pa v ljubezen. A koliko ljubezni je pravzaprav treba, da v človeku vzbudi upanje? Je dovolj že bežen poljub, ali pa je nujna dolgotrajna zveza? Hladni vrh je film o ljubezni, ki je močnejša od vojne, pa čeprav je ta ljubezen zgolj trenutek medsebojne naklonjenosti.
Tik pred ameriško državljansko vojno v gorsko vasico Cold Mountain iz mesta pripotuje Ada (Nicole Kidman), da bi pomagala bolehnemu očetu in vaškemu duhovniku (Donald Sutherland).
Tam spozna mladega in malce zasanjanega Inmana (Jude Law), a še preden se med njima lahko razvije kakšna resna zveza, mora Inman že oditi v vojno. Na fronti je soočen z največjimi grozotami in vedno bolj pogreša Ado, ko pa je ranjen in za povrh dobi še zelo čutno Adino pismo, se odloči, da bo dezertiral in odšel domov na Hladni vrh. Med tem se tudi Adi ne piše najbolje, saj ni vajena kmečkega življenja, po smrti očeta pa je povsem odvisna od dobre volje sosedov in redkih prijateljev, a je preveč ponosna, da bi prosila za njihovo pomoč.
A prijazna soseda ji v pomoč pošlje kmečko dekle Ruby (Renee Zellweger), ki dobro ve, kako je potrebno poprijeti za delo in kljub prvotnemu Adinemu skepticizmu postaneta prijateljici in pričneta uspešno voditi kmetijo. Toda vaščanom Hladnega vrha delajo dodatne težave brambovci, moški, ki niso sposobni za vojno, so pa ostali doma, da skrbijo za red, a na žalost se to kmalu sprevrže v medsebojno obračunavanje z nedolžnimi vaščani.
Inman medtem na svoji odisejadi srečuje številne ljudi, od zabavnega promiskuitetnega duhovnika (Philip Seymour Hoffman), lokalnega zvodnika z nečednimi nameni (Giovanni Ribisi), prijazne samotarske ženice s čredo koz, pa vse do obupanega mladega dekleta (Natalie Portman), ki ji je vojna vzela moža in je tako ostala sama z majhnim otrokom. A za petami so mu stalno lovci na dezerterje, poleg tega pa je vse bolj skeptičen, če ga bo ob prihodu domov Ada sploh prepoznala.
Cold Mountain je v prvi vrsti protivojni film, ki z izmeničnim prikazovanjem in kontrastiranjem med preprostostjo ljubezni ter izprijenostjo vojne na najboljši možen način prikaže vso absurdnost in nelogičnost medčloveškega pobijanja. Pa tu ne gre zgolj za dezerterstvo glavnega junaka, temveč predvsem za njihovo razmišljanje, ko npr. Inman ugotovi, da so ga v vojno poslali z zastavo v roki in lažnimi vzroki. A s tem ne meri le na južnaške razloge za vojno, temveč tudi na razloge severnjakov in nasploh na kakršnekoli razloge za spopad kjerkoli drugod po svetu, največja tragedija pa je, da se še danes bojujejo vojne iz lažnih razlogov in očitno na tem področju tudi Amerika v več kot 100 letih še ni dosegla pravega napredka.
Zelo pomenljive so tudi besede Ruby, ko pravi, da so ljudje naredili temne oblake vojne, sedaj pa stojijo na dežju in se čudijo ter pritožujejo nad tem, da so mokri. Za vsako vojno sta namreč potrebni dve strani in v vojni nikoli ni nekoga, ki bi bil povsem brez krivde, prav tako pa v vojni nikoli ni zmagovalcev, temveč so na koncu vsi poraženci.
A najhuje je to, da so ponavadi prav politiki zaradi svojih izkrivljenih nazorov krivi za vojne, potem pa vojno samo prodajajo kot razlog za nadaljno stopnjevanje nasilja in nenazadnje tudi kot vzrok za samo vojno, kar je seveda čisti paradoks.
A prav tako pomembna rdeča nit filma je ljubezenska zgodba med glavnima junakoma, ki je v osnovi sicer res povsem banalna, a prav v tem je glavno sporočilo filma, namreč da je celo bežna ljubezen močnejša in bolj pomembna od vojne.
Ada in Inman sta si izmenjala zgolj en poljub, a že to je dovolj, da ima da dovolj moči, da preživita dolga ter mučna leta vojne, kajti prav v upanju, pa čeprav romantično predimenzioniranem, je moč, iz katere lahko človek črpa energijo za preživetje.
Zelo zanimiva je tudi zgodba o brambovcih, zagrenjenih moških, ki so ostali doma in tam ustrahujejo ljudi in poravnavajo svoje stare zamere. A najbolj tragično pri tem je, da se v enem trenutku vidi, da imajo tudi oni (vsaj nekateri izmed njih) čustva, le da so svojo človečnost utopili v svojem besu in sovraštvu do vsega kar živi, po eni strani verjetno tudi zato, ker so jezni na lastne fizične ali psihične omejitve.
Hkrati pa se ne gre znebiti občutka rahlih vzporednic med brambovci in nacionalno gardo, kamor se je pred vietnamsko vojno zatekel tudi Bush ml., le da slednji ni ravno moril ljudi, je pa zato delal razne finančne malverzacije... a to je seveda bolj satirično-simbolična primerjava.
Zelo čutna je tudi zgodba o mladi mamici, ki ji je vojna vzela moža in ki tako zelo pogreša izgubljeno ljubezen, ter stik s svojim pokojnim možem, da poskuša vsaj za trenutek to najti v Inmanu. A tu ne gre za ljubezen, temveč zgolj za poskus iskanja izgubljenega v prividu preteklosti.
Med tem ko je igra Nicole Kidman in Jude Lawa sicer povsem solidna, pa vendar morda malce preveč razvlečena (prva izdihne za odtenek preveč romantičnih vzdihov, drugi bi lahko malce skrajšal svojo pot), pa je vsekakor pravi biser filma Renee Zellweger, ki s svojo nenavadno, toda naravnost fantastično igro, tako kar se tiče glasu, kot tudi njene hoje in kretenj, dobesedno poživi ves film in je preko celotne zgodbe nekakšen žarek upanja na boljšo in bolj optimistično prihodnost.
Poleg že omenjene malce preveč razvlečenega popotovanja domov, je morda malce preveč bizaren tudi lik razposajenega duhovnika, ki se pridruži Inmanu, enako pretiran pa je tudi končni (kavbojski) obračun, ki se sicer zaradi večje učinkovitosti konca mora zgoditi, a bi bil lahko malce manj teatralen.
Konec filma je tako nekakšen kratek povzetek celotnega smisla filma, namreč da vojna nikoli ne prinese sreče in se zaradi vsega prestanega gorja tudi ne more srečno zaključiti. Kjub vsemu pa je na ljudeh, da po koncu vojne spet najdejo nek nov smisel v življenju in poskušajo zaživeti kolikor toliko normalno, seveda z novimi trenutki sreče, a vedno z grenkim priokusom krute preteklosti.
Hladni vrh je vsekakor film, ki si prisluži priznanje za svojo pogumno protivojno izpoved, v kateri tudi poruši nekatere romantične mite o plemenitosti, častnosti in pravičnosti ameriške vojne med severom in jugom. Tudi ta vojna je bila namreč kot vse druge vojne izjemno brutalna, neusmiljena in kruta in zares tragično je, kako malo se je človeštvo od takrat pa do danes naučilo.
*Hladni vrh, zgodovinska romantična drama (režija: Anthony Minghella, scenarij: Anthony Minghella po romanu Charlesa Frazierja, igrajo: Jude Law, Nicole Kidman, Renee Zellweger, Donald Sutherland, Ray Winstone, Natalie Portman, Philip Seymour Hoffman, Giovanni Ribisi, Brendan Gleeson, Ray Winstone idr., trajanje: 155 minut, distribucija: Cenex)
Ocena: dom je to, kar čutimo (9/10)
