Pozna pomlad 2004. Starodavno ribiško mestece v Sredozemlju. Izola za nekaj dni postane to, kar je nekdaj bila. Postane otok, Kino Otok, zatočišče za tiste, ki želijo drugačnega filma. Pribežališče za tiste, ki jim filmi, prepolni praznine, niso dovolj. Oaza, kjer filmi, ki po šivih pokajo od vsebovanega niča, veljajo za odvratne in neznosne. Zaklon za ljudi, ki hočejo misliti, ki se hočejo napolniti, ki se nočejo izprazniti. Prvi filmski festival Kino Otok je bil vse to. V trdnjavi Evropi se je zaslišal glas malih, glas izkoriščanih, glas tlačenih in zaničevanih. Krik Irana, pesem Senegala, jok Indije, otopelost Rusije in bes Srbije. In vendar tudi veliko, veliko smeha.
Zahod živi v službi spektakla. Nova družbena resničnost vznika na periferiji velikih mest, v hiperpotrošniških satelitih in megakinematografih, kjer nam Hollywood prodaja iluzije, da bi vse ostalo izgledalo realno. V teh nekulturnih labirintih tešimo svoje najnižje strasti, ure in ure nakupujemo, nato pa gremo nekaj pojest v kinodvorano, ki nikoli ni daleč stran. Tam smo deležni neštevne količine brez-smiselnih informacij. Na jedilniku so filmi, ki ogromno govorijo, tisti, ki so jih zakuhali, pa skrbno pazijo, da nam ničesar ne povedo, da nas ne utrudijo. Filmi, ki pritegnejo potrošno pozornost zaradi svoje praznine, prav kakor s helijem napolnjen balon, ki ga otrok po minuti fascinacije za vedno izpusti v nebo.
Izolski Kino Otok je drugačen. Tu filmi govorijo malo in povejo veliko. Umetnine, narejene zato, da nas zmotijo v našem ravnodušnem preobilju. Iz njih izvemo, da se po svetu živi tudi drugače in da je možno biti srečen tudi drugače. Naše vrednote postavi na tehtnico, pa če to želimo ali ne. Tega Megakino nikoli ne stori, saj razen tržnih drugih vrednot sploh ne pozna. Na obrobju mesta se brezšivno vgrajuje v svojo neposredno konzumentsko okolico. Je takorekoč hipermarket, prostor trošenja, odtujenosti in praznjenja.
Kino Otok prav tako spada tja, kjer je, zaradi tega, kar je: multikulturna, multietnična staromestna tržnica. Prostor zbližanja, komunikacije in povezovanja. Otok sonca, barv, glasbe in topline, kjer je prostor tudi za ljudi, in ne le za njihove kreditne kartice. V takem razmerju so tudi občutki ob obisku enega in drugega.
Tako Kino Otok ponosno predstavlja protiutež in hkrati komplement globalnim masovnim medijem in megafestivalom. Ima vse, česar oni nimajo, to pa je tudi vse kar potrebuje.
Festivalsko dogajanje
Gotovo je prav to stališče vodstva festivala prepričalo mnoge od tujih režiserjev, da so prišli v njim popolnoma neznano Izolo predstavljat svoje stvaritve. Direktorju festivala Vladu Škafarju in idejnemu pobudniku Janu Cvitkoviču je na obalo uspelo pripeljati svojega prijatelja Apichatponga Weerasethakula (lahko pa ga kličete kar Joe), sicer dobitnika posebne nagrade žirije za film Tropical Malady na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu. Ob boku so mu stali še senegalski režiser Moussa Sene Absa, indijci Muzzafar Ali, Girish Kasaravalli in Shaji Karun, srb Želimir Žilnik, američan Asa Mader, iranec Ali Reza Amini, finec Mika Kaurismäki, ter ruska igralka Olga Onišenko. Svoje filme so na predstavili tudi na festivalu odsotni režiserji Takeshi Kitano iz Japonske, mavretanec Abderrahmane Sissako, francoz Claude Chabrol, srb Goran Marković, švicar Stefan Schweitert, rusinja Lidija Bobrova in malezijec Tsai Ming Liang.
Koncept festivala Kino Otok je sešit po meri obiskovalca. Bil je to namreč festival brez meja med ustvarjalci in gledalci. Gostje festivala so se ves teden sprehajali po Izoli in bili na voljo mimoidočim za vsa mogoča vprašanja o življenju, filmu in sploh vsem. Odsotnost te pregrade, pa tudi iskrena zavzetost mlade festivalske ekipe, je ustvarila intimno ozračje in naredila bivanje v Izoli še prijetnejše.
Projekcije triindvajsetih filmov so potekale v Art Kinu Odeon, v dvorani Kulturnega doma Izola, ter na prostem, na Manziolijevem trgu v starem jedru Izole.
Po koncu zadnje projekcije se je festivalsko dogajanje premaknilo bliže k morju, na izolsko punto ob svetilniku, kjer so večer podmazale žive godbe in DJ-ji, začinili pa kuharji metelkovske črne kuhinje, ki so s svojim okusnim arabskim vegeterijanskim repertoarjem razveselili številne sestradane ter užalostili marsikaterega zapriseženega mesojeda.
Tisti siti in odžejani so lahko nadaljevali cinefilske užitke ob večinoma amaterskih filmih, ki jih je predvajal Video na plaži. Tu, na punti, je tista izginula pregrada med režiserji in gledalci najbolj prišla do izraza. Kino Otok je bil kot most, ki je povezal režiserje oddaljenih obzorij azijskih deževnih gozdov in afriških sipin z evropskimi obiskovalci. Pogovor z režiserjem Miko Kaurismäkijem o življenju na Finskem ali v Braziliji? Mika je pred vami, pa začnite z vprašanji. Če vas zanima Bollywood, je tu Muzzafar Ali, če vas ne, je tu Shaji Karun, za segrevanje v mrzlih nočeh pa lahko zaplešete z Olgo Onišenko in Moussom Seno Abso!
Epilog
Kino Otok se je simbolično zaključil z razglasitvijo zmagovalnega filma. Na festivalu je namreč potekalo tudi tekmovanje. Publika je izbirala film, ki je najbolj po njenem okusu. Zmagovalec, recimo temu tako, je postal film Babica ruske režiserke Lidije Bobrove in bo sedaj odkupljen za redno distribucijo v Sloveniji. In ko ga jeseni opazite v kinosporedu, si vzemite čas in si ga oglejte, vreden je svoje nove titule.
Kino Otok v Slovenijo vnaša svežino, ki smo jo glede na obisk očitno precej pogrešali in jo zdaj, ko je tu, toliko bolj veselo sprejemamo. Festivalsko osebje je v veliki meri pripomoglo k dobremu vzdušju na festivalu in upam, da bodo to držo obdržali tudi v prihodnjih letih, ko se bo Kino Otok brez dvoma razrasel. Ta bližina in nevzvišenost je namreč poleg kvalitetnih filmov to, zaradi česar ga bomo imeli radi. Za konec pa jim lahko le zaželimo: na mnoga leta! Veseli smo, da smo bili lahko zraven že prvič.
Foto: Tina Popovič in Matjaž Ličer
