Osebna svoboda in nedotakljivost sta v modernem svetu povsem samoumevna pojma, kjub temu da Veliki brat pod pretvezo "državne varnosti", vse pogosteje kuka pod kožo posameznika, tudi v (samozvanih) največjih zahodnih demokracijah. Toda eno je kršenje osebnih pravic, drugo pa je splošno nepriznavanje enakopravnosti in možnosti svobodnih odločitev. In tam kjer zakoni narave ter logike prenehajo veljati in kjer se prične zakon prevlade močnejših nad šibkejšimi, se razteza Kandahar, pustinja človeških čustev na katero sta bog in civilizacija pozabila.
Nafas (Niloufar Pazira), afganistanska emigrantka se vrača v svoj rojstni kraj, saj je pred kratkim prejela pismo, v kateri ji sestra sporoča, da bo zaradi nevzdržnih razmer pod talibanskim režimom ob bližajočem se sončnem mrku storila samomor.
Nafas je kot otrok z družino zbežala v Kanado, na poti pa je sestra naletela na mino, ki ji je vzela nogi, zaradi česar je morala ostati v Afganistanu.
Nafas sedaj išče pot v Afganistan preko Irana in naprej preko Kandaharja, prva ovira na katero naleti pa je seveda burka, žensko pokrivalo, ki ji, kot tudi milijonom ostalih žensk, vzame svobodo in vse druge pravice.
In začne se popotovanje po deželi, kjer vladajo povsem svojevrstna pravila preživetja in kjer je božje ime zgolj izgovor za prevlado enih ljudi nad drugimi.
Kandahar je izredno slikovita, toda po svojih motivih skoraj tragična izpoved o nekem kraju na tem svetu, kjer si eni ljudje jemljejo popolno pravico razpolaganja z drugimi ljudmi, tako da so slednji reducirani na nivo brezosebnega predmeta.
Drži, Kandahar je film o Afganistanu pod versko fanatičnimi Talibi, toda dejansko je to film o stanju vsega človeškega duha, o zgodovini, preko katere je šla vsaka civilizacija, o sedanjosti, ki jo nekateri zlorabljajo za svoje osebne interese in morebiti tudi o prihodnosti, če se človeštvo ne bo učilo na svojih napakah.
Kandahar je tudi zgodba o ženski, ki je ušla nesmiselni represiji, a je za sabo morala pustiti svojo sestro. Sedaj se je prisiljena vrniti na kraj brez povratka, česar se verjetno zaveda tudi Nafas, ko stalno snema sporočila v svojo malo "črno skrinjico".
In tako počasi potuje v Afganistan, kraj absurdov, kjer so dolga leta nenehnih vojn in verskega fanatizma pustila svoj davek.
Tako več kot denar pomenijo umetne noge, ki so predmet trgovanja, predmet tatvin in nasploh predmet poželenja. Jasno, umetne noge za invalida pomenijo svobodo, svoboda pa je v tamkajšnjih krajih privilegij.
Da je temu tako, s svojo doktrino skrbijo verski voditelji, ki v imenu alaha že od malih nog perejo možgane mladini, da so s Koranom v eni roki in z nožem ali kalašnikovim v drugi, pripravljeni dati svoje življenje za "sveto" stvar.
Jasno, ta sveta stvar je osebni cilj voditeljev, ki se tudi sami zelo dobro zavedajo, da je njihova interpretacija Korana zgolj sredstvo njihove lastne manipulacije in tako sami niti pod razno niso pripravljeni umreti za cilje, o katerih poučujejo, kaj šele, da bi vanje verjeli.
Seveda se vsakdo vpraša, kako lahko matere dovolijo, da njihovi otroci postajajo orožja v rokah fanatikov? Na žalost jim ne preostane kaj drugega, kajti pošiljanje sinov v "verske" šole je edini način, da lahko preživijo.
In tega se zavedajo tudi fanatiki, ki z odvzemom pravic in statusa zaključujejo krog revščine in si tako zagotavljajo neskončen vir človeške delovne sile.
Toda ni vse samo v zakonih, ki ženskam odrekajo pravice! Morda še bolj pomembno dejstvo je prepričevanje širših moških(!) množic, da ima vse to nek smisel, če pa že ne to, pa vsaj vzpostavljanje nekih svojevrstnih moralnih občutkov ponosa.
Oziroma, kot pove oče družine, s katero potuje Nafas: to da Nafas nosi burko je zanj stvar ponosa, saj bi ga v nasprotnem primeru zasmehovali vsi preostali moški in ga imeli za slabiča. Tu pa smo že pri tistih večnih hibah človeštva: prevzetnosti in ponosu, ki nam ne dovoljujeta, da bi ravnali po svoji pameti in vesti, temveč se raje v škodo drugih pokoravamo ustaljenim družbenim smernicam.
Toda burka ne jemlje osebne svobode le ženskam, temveč je to tudi simbol dežele, kjer so pravice na tak ali drugačen način kratene vsem, tako da morajo vsi, tudi moški, živeti za takšnimi ali drugačnimi burkami.
In na ta način orodje, ki si ga je moški izmislil za pokoravanje žensk, postane tudi njegova lastna (miselna) ječa, v katero je ujet zaradi svoje kratkovidne sle po moči in osebni prevladi.
Tako se tudi film konča točno tam, kjer se mora, namreč ko moški postane ujetnik in žrtev burke.
Resnično življenje in trpljenje pa seveda še vedno traja, kajti "osvoboditelji" Afganistana ne bodo osvobodili žensk zgolj z novimi zakoni in svoboščinami, temveč glavna težava leži v prepričanju preprostega moškega. Moškega, ki je bil predolgo prepričevan, da je ženska zgolj predmet in ne samostojen osebek.
V tej točki je izredno zgovorno mišljenje moža, ki že dolgo časa čaka na "prave" umetne noge za svojo ženo in katerega ravnanja gledalca navdaja z mišljenjem, da očitno ljubi in spoštuje svojo ženo. A le do trenutka, ko zagleda protezo in ugotovi, da te noge izgledajo preveč moške, ter zahteva bolj "žensko" protezo, četudi ženi v njej ne bi bilo udobno.
Estetski izgled je zanj bolj važen od uporabnosti, tu pa zopet pridemo do krutega spoznanja, da tudi on obravnava svojo ženo zgolj kot predmet, vedno na razpolago njegovi volji.
Kandahar je film o deželi peska in sonca, iz stališča narave poetsko lepi, iz stališča človeštva grdi do osnovnih obličij. Ni namreč svet tisti, ki je krut sam po sebi, takšnega smo naredili šele ljudje... in to še vedno počnemo, nekje bolj očitno, drugje prikrito in zahrbtno.
Toda prej ko slej pade vsaka burka in takrat mora mučitelj pogledati v obraz svojih žrtev. Kdaj bo nastopil ta čas pa je odvisno od vsakega izmed nas in od naših vsakdanjih dejanj, predvsem glede spoštovanja soljudi, kot bi ga pričakovali tudi do nas samih.
*Kandahar - Safar é Ghandehar, dokumentarna igrana drama (režija in scenarij: Mahsen Makhmalbaf, igrajo: Niloufar Pazira, Hassan Tantai, Sadou Teymouri, Hoyatala Hakimi idr., trajanje: 85 minut, distribucija: Distribucija Kinoteka)
Ocena: kjer osebna svoboda ni samoumevna (10/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
