Iskanje lastne identitete, preko odkrivanja svojih korenin, je ena velikih obsesij ameriške družbe (glavna je seveda poroka). Ameriška populacija je pač v veliki večini sestavljena iz evropskega prebivalstva, zato ni čudno, da se avanture željne mlade Američanke vedno znova vračajo v "Stari svet", enkrat po svoje davno izgubljene kraljeve naslove (Princeskin dnevnik), drugič da postanejo pop zvezdnice (Lizzie bo popstar), tretjič na počitnice, da malce občutijo pomen besede tradicija ((Pravkar poročena). No, v sodobnem času je popularnost Evrope v Ameriki sicer dobila bolj simbolno-romantični pridih (v stilu: kraji so lepi, samo ljudje so čudni), toda to je že druga zgodba.
Kar si dekle želi je prijetna mladostniška romantična komedija, ki bi jo še najlažje opisali kot malce prirejeno zgodbo o Pepelki. Princa sta tokrat sicer kar dva (eden za očeta, drugi za možitev), imamo pa tudi zlobno (bodočo?) taščo, še bolj zlobno (spet zgolj morebitno) polsestro, veličastne plese, ki se seveda končajo s pobegom in konec, kot si ga želi vsaka pravljica, kjer so dobri izdatno poplačani za težave, ki so jim bile povzročene, hudobneži in spletkarji pa tudi dobijo kar si zaslužijo (a v "pošteni" pravljici tudi njih ne doleti prehuda kazen).
No, da pa ne bomo preveč prehitevali se še malce vrnimo na začetek. Nekoč je za sedmimi gorami in za sedmimi vodami ... Pardon, spet me je malce zaneslo. Daphne je najstnica, ki že od malih nog sanja zgolj o tem, da bi nekoč spoznala svojega očeta, ki ga očitno tudi njena mama še ni povsem prebolela (Vav!, 17 let čaka na svojega princa in mu je tako v duši kot po telesu zvesta - to je pa res prava romantika).
Kakorkoli že, mlada Daphne se naenkrat odloči, da ima dovolj čakanja in da je zamudila že dovolj plesov med očetmi in hčerami, ter tako odide v Anglijo na lov za očetom. Seveda pa tudi ko ga najde ne gre vse po načrtih. Njen oče Henry je namreč ugleden angleški politik, z obetajočo kariero, kmalu pa naj bi se (bolj zaradi ugodnosti, kot zaradi ljubezni) poročil s pretkano Clarisso in za svojo sprejel tudi njeno hčerko.
Hja, in že smo na razpotju: divja, neotesana, razgrajaška, neolikana in nasploh ameriška najstnica se sreča z zaprto angleško kulturo miroljubnosti, umirjenosti in zadržanosti. Za povrhu pa Daphne tudi spozna, da so za fasado teh vzvišenih aristokratov samo laži, spletke, prevare in posli.
No, zavoljo ljubezni nekdo mora popustiti in seveda je to uboga Daphne, ki po začetnih poskusih napada na kraljevo družino in uničenja nekaj zabav uvidi, da bo očeta zadovoljila le, če bo postala bolj kot on. In zakaj se mora prav ona prilagoditi? Jasno, zato da trpi! Dobri ljudje v pravljicah namreč v začetku vedno trpijo, da je nato srečen konec še toliko slajši. A spet malce prehitevam.
Daphne torej vedno bolj postaja to kar ni, da je stvar še hujša, pa ji po glavi hodi tudi neobrzdani mladenič, ki je že davno osvojil njeno srce. Nesreča je le v tem, da ta mladenič ni ravno dosleden v svojih izjavah. Medtem, ko ji po eni strani piha na dušo, da je namenjena temu, da izstopa in da se sam hvali, da pozna tako aristokratsko, kot tudi navadno življenje, pa za njeno že kar malce travmatično preobrazbo iz razgrajačice v damo, ne pokaže prav nobenega razumevanja. Raje kuha mulo in vztraja pri svoji ideji, da mora Daphne izstopati.
Avtorji filma očitno ne priznavajo srednje poti, temveč vedno, ali popolnoma izstopaš ali pa si popolnoma vklopljen v sistem, ki te počasi žveči in na koncu izpljune. Vmesne poti očitno ni? Sicer pa že poznamo take ameriške opredelitve, da če nisi z nami, si proti nam. In ker se mora vsako trpljenje enkrat končati, tudi Daphne počasi prihaja do spoznanja, da v bistvu niti ni iskala očeta, temveč je iskala sama sebe.
Naslednja poteza pa je seveda na strani njenega očeta. Zaradi krute narave takih pravljic na žalost tudi njemu preostaneta le dve možnosti: bo postal del negativnega sistema, ali pa bo poslušal svoje srce in odpeketal k princeski, ki ga zvesto čaka celih 17 let (mislim, HUDO!).
Gledalca na pravljično naravo filma stalno opominjajo prav taka pretiravanja, od romantičnih karakterjev in njihovih mukotrpnih dolgoletnih čakanj, povsem kristalno jasne razmejitve med dobrimi in slabimi liki (si en ali drug), ter pretirani, nelogični in povsem neživljenjski izbruhi čustev (Henry in njegov vložek na motorju).
Ima pa film en zelo močan adut in sicer izredno simpatične glavne igralce. Tu seveda prednjači Amanda Bynes, sicer še precej nepoznana(vsaj pri nas) mlada igralka, ki pa s svojo izredno simpatično preprostostjo in priljudnostjo takoj osvoji srca gledalcev. Za ženski del občinstva pa seveda poskrbi vedno šarmantni Colin Firth, s svojim stalnim obrazom romantično-tragičnega junaka, ki s svojo karizmo še tako slab film naredi vsaj gledljiv. Tudi tokrat se zares izkaže, saj odlično predstavi svet očeta, ki ga je na eni strani šokirala novica o tem, da ima hčerko, po drugi strani pa je seveda vesel te nove vloge, le nekoliko se mora navaditi na novo situacijo. Tudi Kelly Preston v vlogi romantične idealistke se dobro znajde v svoji vlogi, prav tako pa je dovolj prepričljiv mladi Oliver James, čeravno gre njegov stalni šarmantni nasmešek na koncu že malce na jetra.
Kar si dekle želi je simpatičen film za vse mladostnike in mladostnice, ter za vse nepoboljšljive romantike, ki za ceno sladke zgodbe znajo zamižati na eno oko (občasno pa tudi na oba) in ki jih ne moti, da se film očitno degaja v nekem drugem paralelnem svetu, ki je (vsaj v končni fazi) precej bolj pravičen od našega.
* Kar si dekle želi, romantična komedija (režija: Dennie Gordon, scenarij: Jenny Bicks, Elizabeth Chandler, William Douglas Home, igrajo: Amanda Bynes, Colin Firth, Kelly Preston, Jonathan Pryce, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: kar si Pepelka želi, to Pepelka dobi (5/10)
